Dojaja, didžej in producent elektronske glasbe

Redkim didžejem na lokalni rave sceni uspe ostati relevanten tako dolgo, kot to uspeva Marjanu Crnkoviču, bolj znanemu kot DJ Dojaja. Pri tem ostaja zvest koreninam, v značilnem zvoku ostaja konsistenten in se – drugače od nekaterih svojih pajdašev iz devetdesetih let – ne prilagaja komercialnim trendom klubske elektronike. Vendar pa že dve desetletji išče njene napredno zveneče anomalije, ki jih v svojih setih predstavlja mladim rejverjem. Bil je na primer eden prvih, ki je občinstvu, razvajenemu s hitrimi udarci »oldies goldies« štanc, predstavil deep tehno.

Bil je zraven pri vseh večjih preobratih v žanrski ponudbi slovenskega klubovja. Do prvega preobrata je prišlo okoli leta 1995, ko je DJ Umek iz hitrih acid trance ritmov preklopil v nižjo prestavo in se posvetil tehnu. Sam je takrat začel z didžejanjem in zajahal val lokalne tehno revolucije z vrhuncem med letoma 1998 in 2003. Takrat je v Sloveniji nastala močna flešerska skupnost, ki je kot nomadno pleme vsak konec tedna potovala na vse konce dežele. Z lokalnimi očaki tehna – Umekom, Bizzyjem in Psihom – je Dojaja uvedel »after-party« tradicijo, v kateri so se po vsakem uspešnem rejvu nagradili z izletom v hribe. Roko na srce, ni šlo ravno za planinarjenje ali rekreacijo. Usedli so se v zmahan džip Suzuki, se podili po gorskih cestah in bluzili do pojutrišnjem. To je bila zlata doba slovenskih tehno zabav.

Vsega lepega je enkrat konec. Generičen tehno se je po deželi razširil kot kuga, klubska elektronika je pri nas nazadovala in skoraj vsi so vrteli komade, ki so bili ustvarjeni po preverjenih formulah. Sam je z Umekom in Bizzyem leta 2004 kot odgovor na standardizacijo klubske glasbe ustvaril kolektiv Astrodisco, s katerim se je posvetil prevzgoji občinstva v naprednejše oblike plesne elektronike, denimo detroit tehno, minimal in elektro. To je bil trd oreh, saj je šlo za žanre, ki jih občinstvo ni bilo vajeno, hkrati pa so neustavljivim žurerjem znižali število udarcev na minuto, kar je zahtevalo kar nekaj prilagajanja. Sprva so vrteli brez plačila, da bi le privabili – in izobrazili – čim več mladih rejverjev.

Ves ta čas se je ob didžejanju ukvarjal tudi z avtorsko produkcijo. Ko je leta 1995 spoznal Iztoka Turka (Videosex), si je kupil prvi sintesajzer in postala sta nerazdružljiva – tako s Turkom kot tudi z novim sintom. Po nekaj seansah džemanja po garažah in raznih sumljivih placih sta se ustalila v studiu Kan, kjer sta z DJ Bizzyjem, Mariem Maroltom, Janijem Hacetom in Sergejem Randželovićem ustanovila skupino Rotor, s katero so v živo preigravali brezčasne house beate.

Zaradi klasičnih ljubljanskih zapletov z nevzdržnimi razmerami in nesoglasji z lastnikom studia je napočil čas za selitev. Dojajo in Bizzyja je pod streho vzela skupina Laibach, kmalu sta se jim pridružila tudi Umek in Turk. Spontano sodelovanje med metelkovskimi tehno prišleki in člani Laibacha je bilo neizogibno in kmalu so začeli skupaj delati ploščo WAT – We Are Time. Dojaja je na njej sproduciral komad Anti-Semitism in remiksal skladbo Tanz mit Laibach, z Bizzyijem pa sta se jim nekajkrat pridružila tudi na odru.

Ob zbiranju vinilk, ki jih ima že okoli šest tisoč – na kar je vsekakor vplivalo dolgoletno delo v trgovinah s ploščami –, vztrajno dopolnjuje tudi svojo bogato kolekcijo težke sintovske mašinerije. Ker se »vintage« oprema rada kvari in ker je servis izjemno drag, se jih je naučil popravljati kar sam. Brez kakršnekoli formalne izobrazbe o elektrotehniki ga je močna volja gnala, da je začel študirati sheme in načrte vezij sintesajzerjev ter se lotil zapletenega spajkanja miniaturnih čipov in žičk ter ukrivljanja vezij. Kot pravi sam, »volja premaga vse žive prepreke«. Postal je tako tehnično podkovan, da danes sam brez težav ustvari popolno repliko kakšnega legendarnega sinta ali ritem mašine, veščino pa je razvil do te mere, da ustvarja tudi popolnoma avtorske elektronske instrumente.

Zdaj je že več kot dvajset let eden izmed vidnejših akterjev lokalnega tehno podzemlja. Vsakič, ko pride do zatona kolektiva, s katerim sodeluje (denimo Ago Tela, Rotor, Echoton, Consumer Recreations in Temponauta), poišče nove ljudi, ki so za akcijo. Kot didžej je trenutno v kolektivu Kvalitat, deluje pa tudi kot založnik – z založbo Chilli Space že dobro desetletje izdaja letne kompilacije, ki se kažejo kot temeljit pregled lokalne produkcije deep tehna in ambientalne elektronike. Kot producent in izvajalec pa je te dni aktiven tudi s skupino Space Orchestra in z acid boy bandom Niplodok. V slednjem z E. B. Kingom in Dulashem v živo ustvarja melanholičen acid, ki se zlahka kosa z najvidnejšimi predstavniki globalne klubske scene. Zato ne preseneča, da je bil prav njihov nastop vrhunec nedavnega prvega ljubljanskega Boiler Rooma, serialke, ki ji prek spleta v živo prisluhne občinstvo z vsega sveta.