Stanisław Lem: Gospodov glas

+ + + +

Lem, poljski in svetovno prepoznavni pisec znanstvene proze, se je v romanu Gospodov glas lotil znanstvenih paradigem. Z obskurnega mesta orumenele ezoterike se pojavi teorija, da so premori in premolki šuma v nevrinskem delu spektra ločila. Da ločujejo sporočila. Spodbujeni s škandalom ugotovijo, da se vesoljski šum dobesedno ponovi, ergo, nekdo ga uporablja za medij. Če hočejo sporočilo dekodirati, morajo špekulirati o tuji civilizaciji kot sprejemniku in zraven nujno tudi o naši.

Tako ugotovijo, da je sporočilo životvorno, da pospešuje nastanek življenja. Vzgojijo celice, ki ustvarjajo energijo. Prenesejo jo lahko kamorkoli, jakosti sorazmerno nenatančno. Zadeva postaja vojaško zanimiva, za Lema pa dober izgovor, da prikaže vojaški interes v ozadju znanosti in željo po zlorabi odkritij.

Enako neprijetne so osebnostne lastnosti proučevalcev, ki postanejo ključne pri obravnavi objekta in tolmačenju izsledkov. Pripovedovalec se zato že na začetku opraviči, da je sodeloval pri zaroti, ki naj pred vojsko skrije odkritja, hkrati pa nas s svojim humanizmom, ki izhaja iz občutenja holokavsta, noče posiljevati na koncu, ko projekt zaključijo. Morda pa ga le izročijo v obdelavo lojalnejšim in bolj domoljubnim, ki bodo parazitirali na že odkritem.

Repetitivni šum (iz) vesolja je seveda nekaj podobnega kot oceanomorfni Solaris, znan Lemov roman, po katerem so posneli tri filme (drugega Andrej Tarkovski, tretjega Steven Soderbergh). Gre za kompleksen objekt za projekcijo, za idealno Rorschachovo packo, na katero padejo znanstveniki kot muhe … Lem si dobro privošči spore med Humiji in Fiziji, torej med proizvajalci različnih humanističnih in družboslovnih spekulacij o naravi civilizacije ter žreci psihoanalize, ki zavrto libidinalnost lepijo kar počez. Na drugi strani je ma-fija, matematiki in fiziki in biokemiki. Lem jih naseli v bunkerje oporišča v puščavi, kjer je nastajal Projekt Manhattan, torej medvojna izdelava in preizkus prvih atomskih bomb. Ob paradigmatski daljnosežnosti projekta s tem opozori na apriorno militarizacijo; ves čas potekata boj z drugo stranjo in zagovor totalne oborožitve, kjer je jamstvo za mir menda le dejstvo, da lahko vsaka od velesil v vsakem trenutku sama uniči svet in zraven sovražnika.

Lem odpira več front, premišlja, ali tehnološko nismo prehiteli razvoja ter zajahali jedrskih in podobnih izumov prej, preden smo civilizacijsko dosegli za to potrebno stopnjo etike. Zraven opozarja, da od pojavov pragmatično jemljemo le tisto, kar nam je dostopno in uporabno, s tem pa jih ogolimo in zlorabljamo njihovo kompleksnost. Seveda nasadi tudi znanstveno fantastiko kot vejo z ničimer utemeljene izmišljije, sam pa se opira na znanstvene teorije in jim daje z zgodbo bolj napet okvir in etično razsežnost. S tem jih približa tistim, ki teorij o elektromagnetnih valovih in kvantne fizike ne poznajo zares, in jih naredi berljive tudi zanje.