Frédéric Gros: Filozofija hoje

+ + + + +

Hoja kot modus bivanja.

Filozof Nietzsche je hodil tudi po osem ur na dan, saj je udejanjal idejo: kdor knjigo sestavlja med hojo, ni suženj drugih knjig. Rimbaud je šel peš iz nemškega Stuttgarta do italijanskega Livorna, v karavani dva meseca po afriški puščavi, še ko so mu amputirali nogo, je načrtoval, kam jo bo mahnil z leseno protezo. Ko je Rousseau postal izobčenec, ki so ga preganjali in mu zažigali knjige, mu ni bilo nič tako pri srcu kot dolgi sprehodi, s katerimi je zabijal dneve. Thoreau je prek hoje po gozdu stopal v dolg trenutek, ko se je zazrl sam vase, ne da bi vanj vdirala hrup in hahljanje mestne okolice. Kiniki niso poznali meja, bili so doma, kjer so hodili. Kant ni nikoli odšel iz svojega rojstnega kraja; ker je bil mož reda, je vsak dan odšel na sprehod, napisal eno stran, razvil eno misel in razdelal en dokaz. Benjamin je razvil osebnost mestnega postopača, ki se upira produktivnosti; nikamor se mu ne mudi, subvertira hitrost množice, saj se ustavi, da pogleda naokoli, privlačijo ga obličja, zavije s poti … Luksemburški park v Parizu je bil sanjski kraj za mladenke v cvetu let, poročene so iskale avanture, vdove pa tolažbe – vse med sprehajanjem; neokusno je bilo, če si se tja odpravil v paru. Gandi, ki je v Londonu hodil po 15 kilometrov, je boj za neodvisnost Indije zoper Angleže vodil z dolgimi pohodi svojih privržencev. Ko je Montaigne pri pisanju doživel blokado, se je pognal v hojo, da bi misli dobile nov vzgib.

Filozof Gros s sprehodom po zgodovini filozofije gradi himno hoji, ki ni šport in stvar telesa, temveč klic divjine, ki potegne ven iz spletnega in družbenega omrežja, ki z večurnim ali večdnevnim pohodom človeka osvobodi iluzije o stvareh, za katere smo prepričani, da so za nas nepogrešljive. Seveda brez mobitela, tablic in druščine.