Umetnica kot korporacija

Jennifer Lyn Morone je ameriška umetnica, ki se že dobra tri leta posveča umetniškemu problematiziranju skrajnega kapitalizma in žgočemu vprašanju o skladiščenju in trgovanju z osebnimi podatki posameznika. V sklopu satiričnega umetniškega projekta Jennifer Lyn Morone Inc, ki ga te dni predstavlja ljubljanska galerija Aksioma, se je umetnica registrirala kot korporacija. Vsak vidik svojega življenja in vse podatke, ki jih proizvaja s svojim obstojem, je spremenila v biznis. Pri tem je prisotna tudi pretkana besedna igra z etimološkim izvorom besede: korporacija izhaja iz latinske besede corpus, telo – (in)korporirati je torej »združevati v eno telo«, uteleševati. Umetnica je s tem, da je svojo identiteto spremenila v podjetje, postala utelešena korporacija.

Brez pretirane preganjavice lahko trdimo, da živimo v času, ko nas zlobne korporacije izkoriščajo, pobijajo uboge majhne tjulne, vdirajo v našo zasebnost in beležijo vsak naš korak – no, vsaj tiste korake, ki so narejeni ali zabeleženi v sferi digitalnega. Velika podjetja, kot sta na primer Google in Facebook, registrirajo vse podatke, ki jih je možno zabeležiti. Tech velikani v Silicijevi dolini nato z zbranimi informacijami trgujejo, jih uporabljajo za analizo trga, ekonomske napovedi in cilje, maksimiranje dobička in tudi za razvoj umetne inteligence. H krepitvi popolnega kapitalizma prispevajo z ekonomskim modelom, ki se napaja iz kopičenja podatkov – torej z modelom, ki ga je Al Gore poimenoval »ekonomija zalezovalcev«. Za korporacije so tovrstni podatki – vsaj v ZDA – pravno dosti bolj zaščiteni kot za posameznike.

Z osebnimi podatki Jennifer Lyn Morone pa velika podjetja ne trgujejo, ampak jim te prodaja kar sama. Svoje telo in identiteto je uradno spremenila v podjetje: tako ima več pravic kot posameznik. Pravi, da v sklopu projekta poblagovlja vse vidike svoje človečnosti. Svoje fizične, mentalne in biološke specifike je spremenila v storitev. Z radikalno potezo komodifikacije lastne identitete se je odrekla zasebnosti in številne podatke o svojem življenju spremenila v blago ali storitev ter jih izpostavila očem javnosti. S tem naj bi opozorila na zlorabe posameznikove zasebnosti.

Da bi lahko začela trgovati s svojim življenjem, je morala najprej ugotoviti, koliko je sploh vredna in po kakšnem ključu to lahko oceni. Raziskala je, koliko je bilo doslej vloženo vanjo – koliko je stala njena izobrazba, koliko so njeni starši zapravili za to, da so jo vzgojili, koliko je zaslužila, porabila in koliko je prihranila. Ugotovila je, da vse skupaj znese več kot milijon ameriških dolarjev. Pri tem poudarja, da to ne pomeni, da je njeno življenje vredno kaj več od življenja posameznikov, ki živijo v revnejših državah.

Umetnica je nato ovrednotila še podatke o svojem značaju, značilnostih svojega okolja, življenjskem slogu, digitalnem komuniciranju, o svoji identiteti, financah in zdravju. Dvanajstmesečni paket podatkov o vseh naštetih vidikih, ki krojijo njeno identiteto, lahko kupimo za sedem tisoč funtov. Poleg podatkovne baze pa ponuja tudi izbrane fizične lastnosti, ki jih je materializirala v artefakte. Tako lahko kupimo parfuma Lure in Repel, ki sta destilirana iz umetničinih feremonskih molekul, kremo, pridelano iz njenih steroidnih DHEA hormonov, ali pa diamant, ki je narejen iz njenih las. Vse izdelke spremljajo satirični videooglasi, ki se šaljivo norčujejo iz klišejskih pristopov komuniciranja s potrošniki, s katerimi podjetja pogosto oglašujejo tovrstne produkte.

Jennifer Lyn Morone se na svež in domiseln način loteva tem, ki so relevantne in potrebne refleksije, vendar se ob tem poraja vprašanje o družbenem vplivu tovrstnega umetniškega delovanja. Lahko pripomore tudi k osveščanju občinstva zunaj umetniških dogodkov in zunaj krogov, ki se te problematike že zavedajo? To vprašanje smo ji seveda zastavili in ob njem se je zamislila in ugotovila, da bi se po idealnem scenariju zaradi njenega dela izoblikovalo organizirano gibanje, ki bi se uprlo izkoriščanju in pohlepu velikih korporacij in vlad.

Dan prej je na predavanju v galeriji Aksioma svoj položaj primerjala tudi z ikoničnim kitajskim protestnikom, ki se je leta 1989 v Pekingu postavil pred kolono tankov in s tem postal simbol upora majhnega človeka proti veliki sili. Pogosto se počuti kot ta protestnik, le da sama stoji nasproti pravnemu sistemu. Predavanje je zato končala z mislijo: »Ko ljudje množično bojkotirajo ekonomsko kolesje imperija, dobijo realno moč, ki lahko prinese spremembe. Ena sama oseba ne more vplivati na spremembe. Moramo se odločiti, da stopimo skupaj in nekaj storimo – pa naj bo to bojkotiranje tehnologij, podjetij ali kaj podobnega. V boju proti izkoriščanju moramo prevzeti dejavno vlogo.«

Razstava: Jennifer Lyn Morone™ Inc

Kje: Projektni prostor Aksioma, Ljubljana

Kdaj: do 16. junija 2017