Popoln sistem za obsodbo nedolžnih

»Zakaj neki bi se vsi akterji zadeve, policija, tožilstvo, sodišča in celo odvetniki, poglobljeno in časovno zamudno ukvarjali z zadevo, če jo lahko rešijo zelo preprosto?«

ZDA so že dolgo zgled drugim državam, ko govorimo o skrajševanju kazenskih postopkov, pa čeprav ne bi smele biti zgled, saj so takšni postopki precej bolj krivični kot klasično sojenje.

V ZDA je plea bargaining oziroma postopek pogajanj o priznanju krivde skorajda povsem izpodrinil pravo sojenje, saj se s pogajanji med tožilcem in obdolženčevim zagovornikom konča približno 95 odstotkov zadev. Pri tem se kažejo številne anomalije, ki so v ameriški teoriji zelo dobro raziskane. Najnevarnejša posledica teh postopkov je, da so lahko obsojeni tudi nedolžni ljudje. Profesor Albert W. Alschuler, med ameriškimi kolegi včasih šaljivo poimenovan kar Mr. Plea Bargaining, zaradi pomembnega raziskovalnega prispevka k razumevanju tega kazenskoprocesnega fenomena, je prav letos objavil svoj zadnji razmislek na to temo, ki ga je poimenoval kar A Nearly Perfect System for Convicting the Innocent (Skoraj popoln sistem za obsodbo nedolžnega). V njem opozarja na številne razloge, ki vplivajo, da se je ameriški sistem plea bargaining sprevrgel v skorajda natančno to: popoln sistem za obsodbo (tudi) nedolžnih. Nekaj, kar se v kazenskem pravu absolutno ne bi smelo dogajati.

Glavni razlog za to je seveda ponujanje obsodbe za blažje kaznivo dejanje oziroma nižje kazni.

Prva strategija tožilcev je, da v dokazno šibkih primerih prikažejo ponudbo kazni tako privlačno, da se celo nedolžnim obdolžencem »splača« sprejeti takšno ponudbo. Ne samo zaradi tveganja, da bodo na sojenju obsojeni, ki je vedno prisotno, temveč predvsem zaradi finančnega in stresnega vidika sojenja. Drugič, plea bargaining najbolje deluje v sistemih, kjer so zagrožene in izrečene kazni visoke, to pa za ZDA gotovo velja. Zaradi – sploh za naše razmere – tako visokih zagroženih kazni, med katerimi je tudi smrtna, so obdolženci veliko bolj motivirani za sprejetje ponudb tožilca, ki jim v takem postopku obljublja precej nižjo kazen, in to celo ne glede na to, ali so krivi ali nedolžni oziroma ali bi bili morda v postopku pred sodiščem iz kakšnih drugih razlogov spoznani za nedolžne – recimo zaradi pomanjkanja dokazov, neprištevnosti, silobrana … Tretjič, tožilci že tako visoke kazni napihnejo s tako imenovano strategijo overcharging, s katero dejansko stanje opišejo z najbolj pretirano pravno kvalifikacijo, ki s sabo seveda prinese tudi pretirano kazen. S pogajanji potem pridejo do realne kvalifikacije, ki bi jo morali zastaviti že od začetka. Tako se zdi ponudba, dana v pogajanjih, ugodna, čeprav je v resnici samo realistična.

Opozarjate tudi, da imajo ta pogajanja številne druge negativne posledice. Da rušijo temelje kazenskega postopka.

Da, rušijo recimo temeljno predpostavko o domnevi nedolžnosti v povezavi z visokim dokaznim standardom, ki ga mora tožilec doseči za obsodbo onstran razumnega dvoma. Pa tudi adversarnost postopka oziroma možnost, da vsaka stran predlaga svoje dokaze, ki jih presoja sodišče in ne tožilstvo, prav tako individualizacijo kazenskih sankcij – da mora biti vsaka kazen prilagojena posamezniku in ustrezna kaznivemu dejanju, ki ga je storil. Hkrati sodnike sprevrača v birokrate, ki bolj ali manj samo še potrjujejo sporazume, tožilce pa spreminja v prave sodnike, ki ne samo odločajo o dejanskem stanju in tehtajo dokaze, ampak tudi usmerjajo kaznovalno politiko. Najbolj pa te posledice seveda udarijo deprivilegirane skupine.

Prav to se dogaja tudi v Sloveniji. Dolgotrajno in drago sojenje si lahko privoščijo predvsem bogati in vplivni, hitre obsodbe pa so »rešitev v sili« predvsem za ljudi z dna družbene lestvice.

Vprašanje je, kako se lahko neki sistem tako temeljito sprevrže, da se oddalji od temeljnih pravil igre. Ameriški raziskovalci tega pojava ugotavljajo, da igra največjo vlogo prav ekonomska logika. Najprej zato, ker je zadev preveč in je plea bargaining ponudil zelo učinkovit način, kako se jih po hitrem postopku rešiti. Pri tem z roko v roki sodelujejo vsi akterji postopka. Drugič zato, ker je takšen način reševanja veliko cenejši, saj ni treba zbirati toliko dokazov, ni se treba ukvarjati z zadevo in predvsem – ni treba izvajati dragega sojenja. Iz povedanega je več kot očiten tretji razlog: »optimizacija dela«, utemeljena na lenobi. Zakaj neki bi se vsi akterji zadeve, policija, tožilstvo, sodišča in celo odvetniki, poglobljeno in časovno zamudno ukvarjali z zadevo, če jo lahko rešijo preprosto in se tako rešijo spisa, so videti uspešni, in če govorimo o odvetnikih, imajo več časa za ukvarjanje z bolj lukrativnimi zadevami, kot je zastopanje ljudi v kazenskih postopkih. Raziskave recimo kažejo, da odvetniške tarife odločilno vplivajo na to, ali se bodo raje spustili v sojenje ali v pogajanja. Konec koncev je rezultat tak, da v ZDA vsi akterji kazenskega postopka, celo odvetniki, obdolženca bolj ali manj subtilno silijo v to, da prizna.