Nina Štajner, ilustratorka

Glavni junaki njenih del so živalce. Ne živali, živalce, saj so videti kot mladički, in to takšni silno ljubki, pravljični. Za srnico z belimi pikami na rjavem kožuhu se zdi, da je ravno naredila prve korake. Puhast bel zajec je zaspal, obdan z zvončki in drugim pomladnim cvetjem. Tu so še ježki, veverice, taščice, miške, lisice, sove, medvedi, jazbeci in druga bitja, ki se smukajo po jasah in drevesnih krošnjah gozdnega kraljestva.

Ni naključje, da je ključni vir njenega navdiha gozd. Čeprav živi v našem največjem mestu, ima čisto blizu Golovec, ki ji s svojimi gozdnimi potmi pomeni pobeg od hektičnega vsakdanjika. Zaradi obilice dela ji časa za sprehode seveda primanjkuje, a če se le da, si proti večeru vzame kakšno uro zase in opazuje ekosistem, ki nam je tako blizu, a hkrati tako zelo daleč. Včasih ji pot prekriža miš, drugič sliši sovo, opazi sledi divjega prašiča. No, tega še ni poskusila narisati, zato bodo mali progasti vepri najverjetneje njen naslednji podvig.

Ali bo res tako, bomo lahko izvedeli na spletnih družbenih omrežjih, zlasti na njenem profilu na Instagramu, ki ji je zaradi osredotočenosti na objavljanje slik najbližje in jo je pred štirimi leti tudi izstrelil na mednarodno prizorišče. Še vedno ne ve, kako točno ji je to uspelo, zaradi privlačne vsebine, ugodnih algoritmov ali naključja, a število njenih sledilcev je iz dneva v dan strmo naraščalo in danes jo samo na tem omrežju spremlja že skoraj dvesto tisoč uporabnikov z vsega sveta. Za lažjo predstavo: v Sloveniji je le peščica uporabnikov Instagrama z več sledilci, s tem, da nekateri množice privabljajo s svojimi na pol slečenimi telesi, sama pa objavlja ilustracije. Njeni sledilci torej spremljajo njeno avtorsko delo in spremljajo ga budno, saj objave množično komentirajo. Prav zaradi njihovih vztrajnih prigovarjanj, naj ilustracije vendarle začne prodajati, je pred dobrim letom tudi zbrala pogum in odprla spletno trgovino.

Uslužbenci na bližnji pošti, kamor zdaj redno prinaša kupe paketov in jih odpošilja v evropske države, ZDA, Kanado in še kam, lahko potrdijo, da je bila ta odločitev zadetek v polno. Lotila se je namreč 36-stranske pobarvanke, pa koledarja, značk, zvezkov, magnetov, nalepk, blokcev, dnevnikov, po novem tudi z živalcami potiskanih lepilnih trakov iz riževega papirja. Tu so še originalne ročno izrisane ilustracije na papirju in printi za na steno, čeprav sama svoje likovne stvaritve najraje vidi na uporabnih predmetih. »Predvsem zato, ker so možnosti brezmejne,« pravi. V sodelovanju z naročnikom se je pred časom lotila odejic za dojenčke z vzorcem iz njenih živalic, septembra bodo na prodaj tapete. Nekoč bomo morda dočakali tudi »njen« zavijalni papir, skodelice, krožnike, pižame, posteljnino ...

Časa za risanje ima žal vse manj, saj ga je prisiljena vse več namenjati računovodskim, marketinškim in distribucijskim izzivom, a se ne pritožuje. Še nedavno je bila prepričana, da se z ilustratorskim delom ne da preživljati. O tem je premišljevala že kot gimnazijka in tudi zato je na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje izbrala študij vizualnih komunikacij, češ da si bo kot oblikovalka verjetno lažje našla delo. A ob oblikovanju nikdar ni občutila takšnega žara kot ob risanju, zato je hvaležna vsem, ki so jo spodbujali k poklicnemu obratu. Njenim najbližjim, profesorju Milanu Eriču in profesorjem na študijski izmenjavi na Irskem, pa tudi naročnikom – zlasti kranjskemu podjetju 3fs oziroma njegovemu projektu Toonia, ki ji je še kot študentki zaupal velik ilustratorski projekt: vse ilustracije za njihovo aplikacijo Toonia Storymaker, v kateri lahko otroci na tablicah ustvarjajo zgodbe, in sicer tako, da sami izberejo ozadje, like in cel kup detajlov.

Za Toonio, ki je bila zaradi spodbujanja otroške kreativnosti deležna izjemnih pohval, je pozneje ilustrirala še osem drugih aplikacij za otroke. In ker so se odlično ujeli, jo je ista ekipa nedavno povabila še k novi aplikaciji Lake. Ta je namenjena odraslim. Na tablici ali telefonu omogoča barvanje pobarvank, ki so jih posebej zanje ustvarili ilustratorji z vseh koncev sveta.

In zakaj ravno ilustracija? V risanju je – z izjemo najstniškega obdobja, ko so jo bolj zanimali fantje – uživala že od nekdaj in iz pohval je že zgodaj razbrala, da verjetno riše dobro. Doma so imeli tudi goro slikanic z deli odličnih slovenskih ilustratorjev, ki jih je prelistala neštetokrat in so jo na nezavedni ravni gotovo zaznamovala. Njen favorit je bila zgodba Ele Peroci Moj dežnik je lahko balon z ilustracijami Marlenke Stupica. Rada je imela tudi Cepecepetavčka, Mačka Murija, Mojega prijatelja Pikija Jakoba in Zmaja Direndaja, ki jih je vse ilustrirala Jelka Reichman. Sicer pa je že takrat risala predvsem živali. Oziroma punčke, obkrožene z živalmi.

Danes ugotavlja, da je takrat verjetno risala sebe. Zdaj, ko je venomer obdana s svojimi živalskimi ilustracijami, pa se zdi, da ta motiv tudi živi.