Branko Gradišnik: Evolucija za rejce ljubiteljev malih živali

+ + + + +

Branko Gradišnik je pisatelj, ki živi, da piše. Full-time. Ko sprehaja pse, ko sanja, ko trpi, ko piše e-pismo, ko je pri zdravniku, na uradu, potepu ali kjerkoli.

Toda ta totalni princip ga je spravil v drobne bivanjske težave. Ga srečaš, izmenjaš nekaj besed – in končaš v tekstu, zabavno izmenjujeta domislice v pismih, in že te pričaka vprašanje, ali lahko vajino korespondenco vključi v kratke zgodbe. Postal je knjiga, ki biva v podobi Branka Gradišnika. Sam pripoveduje, da ga prijatelji in znanci, ki nastopajo v prigodah, terjajo, da z njimi podeli honorar od knjige. A tokrat mu je uspelo, da jih je prelisičil. Za glavne junake je izbral koloradske hrošče, klopa, škorca, muho, pajke, pikapolonice, slona, mačke, pse, šoje in drugo zverjad. Seveda ni zamenjal stila in začel pisati o živalskem svetu kot Fran Erjavec. Še vedno je mojster ironiziranja medosebnih konfliktov, histeričnih spopadov in drobnih srečanj, za katere udeleženec sploh ni vedel, da je z njimi sprožil psihodramo; izjemno poglavje Yosemitske doline je napisano tako, da se pred vami odvije filmski prizor z Woodyjem Allenom v glavni vlogi.

Njegov zvesti bralec bo sem ter tja resda naletel na dogodke, o katerih je pisec pisal že v predhodnih knjigah, a ker jih je medtem v glavnem že pozabil, se bo lahko ob starih peripetijah na novo zabaval. Sama knjiga je narejena iz dveh favnističnih perspektiv: levji delež pripada živalcam, ki so bile po naključju del drugih dogodkov in poti ter so uporabljene za rdečo nit, manjši pa pasjemu tropu, ki si ga je omislil pisatelj.

Jasno – zakaj bi imel človek več kot enega psa, kaj šele tri, štiri ali pet? A Gradišnik si je izmislil genialen obrat. Namesto da bi zverine šolal, jih opazuje, in ker jih je celo krdelo, se pred njim odvijajo prizori družinskega življenja, ki končajo v knjigi ...