Akademija z vizijo

Študentje ljubljanske Akademije za umetnost in oblikovanje (ALUO), naše prve šole, kjer je bilo mogoče študirati vizualno umetnost, ob koncu študijskega leta vedno pripravijo skupinsko zaključno razstavo. Doslej so s temi razstavami predvsem izpolnjevali študijske obveznosti, pridobili končne ocene ter drug drugemu, pa tudi profesorjem pokazali sadove celoletnega izobraževanja, ustvarjanja in piljenja veščin. Letošnja razstava, ki se odpira na dan izida te številke Mladine, pa želi biti veliko več kot to. Bila naj bi prvi korak na ambiciozni poti, na kateri naj bi se akademija preobrazila v vodilno umetniško in oblikovalsko šolo na Balkanu in v Srednji Evropi. Z razstavo, na katero si s premišljeno promocijsko kampanjo prizadevajo privabiti širše – laično in strokovno – občinstvo, bodo skušali dokazati, da se pri vsebini, ki jo ustvarjajo nadarjeni študentje, v zadnjem času dogaja radikalen premik navzgor.

Dekan ALUO, Boštjan Botas Kenda, ima jasno vizijo o novi, prenovljeni instituciji, ki bi se kosala z najvplivnejšimi umetniškimi šolami in v Ljubljano privabljala številne tuje študente. To vizijo je spodbudil predvsem izjemen mednarodni odziv na ustvarjalnost nekaterih mladih slovenskih oblikovalcev, ki so akademsko umetniško pot začeli prav na ljubljanski akademiji.

To ne pomeni, da je za njihov uspeh zaslužna akademija, priborili so si ga seveda sami. Je pa dejstvo, da nekateri diplomanti oblikovalskega oddelka ALUO res ustvarjajo dela, ki niso izjemna zgolj v našem prostoru, temveč tudi na svetovni ravni. Omenimo Nejca Praha in Bibo Košmerl, ki sta z značilno psihedeličnimi grafikami, naprednimi tipografskimi prijemi, organiziranim neredom in t. i. brutalističnim spletnim oblikovanjem magistrirala na ameriški univerzi Yale in za svoje delo prejela številne ugledne nagrade. Ali pa Kristi Hodak, ki je po študiju na ALUO študij nadaljevala na Royal College of Art v Londonu, zdaj pa je strokovna svetovalka za storitveno oblikovanje pri Imperial Collegeu v Londonu in Royal Bank of Scotland. Ne pozabimo na Saro Verbinc, ki je, potem ko je na oddelku za oblikovanje na ALUO – kot zatrjuje dekan – postavila čisto nov standard za prvostopenjske diplome, magistrirala v Helsinkih in se nato uveljavila kot vodilna ustvarjalka v storitvenem oblikovanju za britanski zdravstveni sistem (UK Health System). Vsekakor moramo omeniti tudi oblikovalce malce starejše generacije, kot so denimo Aljaž Vindiš, Tomato Košir, Jernej Stritar in Robert Ilovar.

Izjemne mednarodne potrditve pa je bil deležen tudi Emil Kozole, avtor zanimanje zbujajoče tipografije Seen. Pisava med tipkanjem sproti cenzurira vse besede, ki jih ameriška nacionalna varnostna agencija NSA prepoznava kot potencialno »nevarne«. O projektu, doma nagrajenem z Brumnovo nagrado, so pisali medijski velikani, kot so Vice, Wired, Spiegel in Monde, če jih naštejemo le nekaj. Petindvajsetletni Kozole se je po magistrskem študiju na Central Saint Martinsu v Londonu vrnil v Ljubljano in dekan Botas ga je angažiral kot asistenta, izrednega predavatelja in tudi sodelavca pri strateškem posodabljanju akademije.

Vizijo je spodbudil predvsem izjemen mednarodni odziv na ustvarjalnost nekaterih mladih slovenskih oblikovalcev, ki so akademsko umetniško pot začeli prav na ljubljanski akademiji.

Ravno v takšnih potezah se skriva ključ do uspeha pri kadrovski, strateški in vsebinski nadgradnji, katere temeljna premisa je, da mora ALUO stopiti v korak s časom. Dekan v izobraževalnem procesu daje pedagoške priložnosti mladim upom, ki so izkušnje pridobili v tujini, pri čemer je prepričan, da ni šlo za beg možganov, saj se ti oblikovalci, polni navdiha in z novimi povezavami, vračajo v Ljubljano in tu dejavno sodelujejo pri udejanjanju njegove vizije. »Čas, ko si moral biti redni profesor, da si lahko dvignil glas, je mimo. Stvari v svetu se premikajo prehitro, da bi se omejevali s takšnimi ovirami,« pravi Botas. Pri tem poudari, da nov, dinamičen sistem – kljub angažiranju novih sodelavcev, to so poleg Emila Kozoleta še Miha Klinar, Janez Janša (ki smo ga pred preimenovanjem poznali kot Davida Grassija) in Peter Rauch – gradijo z vsem spoštovanjem do predhodnikov. Botas Kenda je prepričan, da vsebine, ki jih ustvarjajo na ALUO, postajajo tudi vedno bolj premišljene in medsebojno sinergične. »Ni več tako, da bi vsak profesor delal nekaj po svoje; med seboj komuniciramo in ustvarjenim delom določamo skupni imenovalec,« pravi.

Vendar so razmere na oddelkih za slikarstvo, kiparstvo in nove medije – kot po navadi – malce drugačne kakor pri oblikovalcih, med katere sodi tudi dekan. Predstojnik slikarskega oddelka ALUO Žiga Kariž pravi, da sta se oddelka za slikarstvo in kiparstvo preobrazila že vsaj na začetku 21. stoletja, če ne že prej, ko se je šola nehala obremenjevati z izpeto tradicijo modernizma in se je s polno paro usmerila v sodobnost. Kariž se tudi povsem strinja s sodelavcem, kiparjem Jožetom Baršijem, ki trdi, da umetniška šola nikakor ne more biti konsenzualna. »Biti mora ravno nasprotno. Dobra šola je tista, ki premore napredna ustvarjalna trenja,« pravi. Ključno pa je, da so profesorji vpeti v aktualno mednarodno umetniško dogajanje po Evropi in tako tudi študenti slikarstva in kiparstva dosegajo velike uspehe pri vpisih na drugo- in tretjestopenjske študije na uglednih evropskih umetniških šolah in akademijah.

Tako je na primer Suzana Brborović blestela na nadaljnem študiju slikarstva v Leipzigu, Živa Drvarič in Gašper Kunšič končujeta študij intermedijske umetnosti pri mentorici Brigitte Kowanz, ki letos zastopa Avstrijo na beneškem umetniškem bienalu, Jasmina Grudnik na ugledni dunajski šoli Universität für angewandte Kunst Wien pričenja doktorski študij na področju umetnosti in znanosti, Katja Felle pa je bila ravnokar sprejeta na slovito berlinsko umetniško šolo UDK, kamor vsako leto sprejmejo zgolj peščico najobetavnejših mladih umetnikov. Pohvalnih besed so nekateri diplomanti ljubljanske ALUO deležni tudi v največjih tujih medijih. Nedavno je britanski časnik The Guardian delo Nike Autor označil celo za enega od petih največjih presežkov na letošnjem beneškem bienalu. Tudi na domačih preglednih razstavah mladih umetnikov, kot je denimo U3, razstavljajo predvsem diplomanti ALUO.

Če si del akademije, ki skrbi za poučevanje likovne umetnosti, že lep čas prizadeva za uveljavitev sodobnih umetniških smernic, oblikovalski oddelek šele v zadnjem obdobju intenzivno posodablja učne vsebine. Ne želijo, da bi bile ta zazrte le v sedanjost, ukvarjale naj bi se predvsem s prihodnostjo. V ospredju ni več zgolj oblikovanje v konvencionalnem smislu, spodbujajo družbeno angažiranost in artikulacijo misli, pa naj gre za vizualni ali verbalni jezik. Sodelujejo tudi s strokovnjaki iz različnih znanstvenih in družboslovnih strok. »Ne zgolj oblikovalce, temveč tudi slikarje in kiparje želimo vzgajati tako, da bodo znali povezovati različne sfere. Tako bo lažja ponovna vzpostavitev trga – ne le trga umetniških del, ampak tudi sporočil celotne ustvarjalne sfere,« napoveduje Botas.

Za udejanjenje vizije nove ALUO pa se mora zgoditi tudi nasprotno – družba in država se morata angažirati za umetnost in jo prepoznati kot nepogrešljiv del družbenega ustroja. Spremeniti je treba percepcijo, ki visokošolske ustanove po krivici deli na resne in umetniške šole, dejavnost študentov umetnosti pa v skladu s tem obravnava kot infantilno igračkanje. ALUO je pri uresničitvi velikopoteznih načrtov o preobrazbi v vplivno umetniško in oblikovalsko šolo v tem kontekstu pravzaprav v dvojni godlji.

Pri državnem subvencioniranju je zapostavljeno šolstvo, še bolj sta zapostavljeni kultura in umetnost. ALUO pa je seveda umetniška šola.

In ker ni zadostne politične podpore in podpore širše razmišljujoče srenje, so v poslopjih, kjer deluje ALUO, razmere že lep čas nemogoče. Prostori na Dolenjski cesti, kjer deluje oddelek za oblikovanje, in tudi na Erjavčevi, kjer je sedež šole in delujejo drugi oddelki, učinkujejo kot ostanek nekega drugega časa.

Zaključna razstava študentov ALUO, na kateri bo razstavljalo več kot 500 študentov, bo zato opozorila tudi na to težavo, ki ostaja nerešljiva že desetletja. Za uresničitev Botasove vizije bi bila nujno potrebna nova infrastruktura. Načrti za rekonstrukcijo in dozidavo glavnega poslopja ALUO, kjer bi vse oddelke, zdaj razpršene po Ljubljani, združili pod eno streho, in to v prostorih, ki bi bili uporabni in dovolj ugledni, da pred tujimi študenti ne bi zardevali od sramu, sicer že obstajajo. Na natečaju je z izjemnim načrtom za betonsko brutalistično stavbo, ki bi se lepo ujela s podobo bližnjega Trga republike in Cankarjevega doma, zmagal arhitekturni biro Krušec.

Načrtom ALUO lahko le prikimamo, čeprav je vprašanje, ali je vizija dejansko uresničljiva ali morda preveč utopična. Res je, da od Carigrada do Varšave z nekaj redkimi izjemami ni pretirano vplivnih (oblikovalskih) šol. Res pa je tudi, da so se skoraj vsa umetniška središča razvila na območjih visoke koncentracije kapitala. Tako je bilo v renesansi in še vedno je tako. Ker je Ljubljana daleč od tega, da bi bila finančno središče, lahko optimizem za uresničitev ambiciozne vizije ALUO kot najvplivnejše šole v regiji črpamo iz izjem, kakršne so bile denimo Bauhaus, Black Mountain College in tudi ruska avantgarda 20. stoletja: te ustanove in šole niso bile neposredno vezane na finančno zaledje, a so se kljub temu vzpostavile kot vplivna umetniška in oblikovalska središča.

Razstava: ALUO Razstava 2017

Kdo: 500 študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje

Kje: glavno poslopje ALUO (Erjavčeva cesta 23) ter prostori posameznih oddelkov (Svetčeva ulica 1, Kongresni trg 12, Dolenjska cesta 83), Ljubljana

Kdaj: od 9. do 12. junija 2017