Glasba je časovna umetnost 2

Očetje invencije.

Buldožerski album Pljuni istini u oči – kultni satirični freak-out, »vrhunec naše premoči«, kot pravi Marko Brecelj v dokuju Varje Močnik, – je priletel leta 1975 in odletel v legendo. Ko je priletel, je dobesedno letel s polic in postal orjaški bestseller, dokler niso oblasti prodaje po treh tednih ustavile. Menda zaradi ovitka, ki je bil itak umetnina zase, kolaž stenčasa, aforizmov, dadaističnih zajebancij, samoironičnih dekonstrukcij, »nemščine brez težav«, zappovskega humorja in startovske »duplerice«: na fotki mladega Boruta Činča – še kot otroka s harmoniko na neki proslavi – je v ozadju ždela fotka maršala Tita, kar je pomenilo blasfemijo. Neuradno so album menda ustavili zato, ker je mladino »navajal na droge, alkohol in samomor«. Na albumu se je pač pilo, kadilo in iskalo »najboljše mesto za samomor«. Izgovora res ni bilo težko najti. Znati si moral le malce srbohrvaščine, zato so oblasti verjetno mislile, da se kaj skriva med vrsticami, toda na tem albumu, ki so ga feni, kot slišimo, poslušali z ovitkom v naročju ( ja, na pamet se niso naučili le besedil, temveč tudi ves ovitek!), je bilo vse v vrsticah, tako da so lahko oblasti ugotovile le: Buldožer nas je najprej pljunil – potem pa nas je še pobruhal! Buldožer, ki je imel že takšno ime, da ga je bilo nemogoče ustaviti (ime so sneli iz Volaričeve poeme »Nekoga moraš imeti rad, pa četudi buldožer«), je pel o tem, o čemer ni tedaj – v času osladnega popa (Pepel in kri), pastirskega rocka (Bijelo dugme) in progresivnega rocka (Korni grupa, Time) – pel nihče.

Buldožer – »največje odkritje v rokenrolu«, pravi pokojni rock impresario Dražen Vrdoljak, »unikat kot Mona Liza«, pravi glasbeni producent Aco Razbornik, »friki, zadetkoti«, »provokatorji«, »zabavni in duhoviti«, »niso le estetsko navdušili, temveč so tudi nasmejali« ( ja, »kadili so dobro travo«) – se je, kot drug za drugim poudarjajo njegovi feni in sodobniki, posmehoval vsemu in vsem, tako rokenrolu kot življenju, ki je le feferon, in celo samemu feferonu, še najbolj pa tedanjemu socialističnemu koketiranju s kapitalizmom. Buldožerji, očetje invencije in motherfuckerji ekscesa, ki so bili videti tako, pravi nekdo, »kot da so se ravno vrnili iz pragozda, v katerem so preživeli divjo noč«, so bili nepredvidljivi, neobvladljivi, nedisciplinirani in politično nekorektni, novih generacij pa niso pozivali, naj dvignejo roke (kot Bijelo dugme), temveč glave. Tale doku sprofilira vse štikle, vse ključne verze, vse karizmatične trenutke, a tudi vse buldožerje, Beleta, Činča, Ježa, U. Lovšina, Vebleta in gorečega Breclja, še vedno žive, zrele za comeback v času, ki jih potrebuje. (Kinodvor)