Churchill

zadržan

Igralec.

Po čem je najbolj znan Winston Churchill? Točno: po genialni, superjunaški organizaciji D-Daya, zavezniškega izkrcanja v Normandiji (6. junij 1944), ki je odločilo II. svetovno vojno. Nič več: tale film ga namreč prikazuje kot človeka (igra ga Brian Cox, čeprav se zdi ravno nasprotno), ki je zavezniško izkrcanje v Normandiji skoraj preprečil. Izkrcanju namreč tik pred zdajci nasprotuje: boji se, da bo spodletelo (tako kot je spodletelo med I. svetovno vojno na Galipolju), boji se, da bo preveč mrtvih (»To je načrt za pokol«), boji se, da mu bodo ratingi padli in da ga prihodnost ne bo pomnila, obenem pa je prestar, da bi razumel nove čase (od njega ostaneta le cigara in silhueta), preveč depresiven, da bi strateško razmišljal, in tudi preveč pije, da bi situacijo videl tako jasno kot generala Eisenhower (John Slattery) in Montgomery (Julian Wadham), tako da mu ne preostane drugega, kot da poklekne in moli za hudo neurje, ki bi izkrcanje prestavilo, toda ko se izkaže, da je neizogibno, mu hoče osebno poveljevati.

Film Churchilla – napol konspirološko – demitizira, toda le zato, da bi lahko toliko bolj glorificiral in remitiziral »moralne« dileme velikega šekspirjanskega Britanca (Henrika V., Riharda III. ali Kralja Leara?), ki dela Zgodovino, ta pa potrebuje le dobrega igralca. In Churchill je tako dobro igral Churchilla, da vsi še danes mislijo, da je tiste znamenite besede – »We shall fight on the beaches« – izrekel na D-Day.