Frantz Fanon: Črna koža, bele maske

+ + + +

Kompleks manjvrednosti črnega človeka, ki ga je ustvaril kolonializem in ki vztraja tudi po odpravi rasnih zakonov.

A pozor, to je knjiga, v kateri je nujno pogledati leto izida – 1952.

Avtor, rojen na Antilih, je deloval kot psihiater, potem pa se posvetil antikolonializmu in v svojih delih popisoval kolektivno nezavedno tistega časa. Vsote predsodkov, mitov in kolektivnih stališč tako črnske kot bele populacije. Snov je črpal iz osebnih izkušenj, kliničnih primerov, literature, zgodovine in polemik. Človek, ki poseduje jezik, poseduje svet, ki ga ta jezik opisuje. In tako se v koloniziranem ljudstvu, ki se priuči francoščine, takoj rodi manjvrednostni kompleks. A četudi se izmojstri v jeziku, se mu dogodi, da mu v Franciji po odličnem predavanju kolega izreče »pohvalo«: v bistvu ste belec! Na vlaku so mu sopotniki namesto enega prepuščali po tri sedeže. V kolektivnem nezavednem Zahodnjakov takrat črnec simbolizira zlo: divjaka, spolno slo, tudi pojme črna duša, črne misli, senco. Nastaja nevrotična situacija: ko se zavem, da je črnec simbol greha, ga začnem sovražiti. A ko ugotovim, da sem sam črn, prosim druge, naj se ne ozirajo na barvo moje kože, ali pa hočem, da prav to opazijo. Karkoli naredim, se moram opredeljevati do svoje barve. Če se črnec poroči z belko, velja, da se je s tem povzdignil v višji razred. Mulatka po drugi strani zavrača temnopolte snubce, da ne bi pokvarila svojega rodu. Občutek manjvrednosti se je razširil na vso antilsko družbo.

Tako zgodovina, a ker se kolektivno nezavedno skozi čas spreminja, knjiga kliče po branju sodobne analize belo-črnega sobivanja.