Gimme Danger

Dan po revoluciji.

Bend The Stooges, ki ga profilira Jarmuschev doku Gimme Danger, je bil vizionarski trol – v nizkem štartu je vzletel leta 1967 in sklenil, da pokoplje hipijado in psihedelični zen. Rjovel je, divjal, žgal, sikal in odvrgel vso patetiko rokenrola, posnel tri prelomne plošče, dobil kultni status, a potem skušal še bolj šokirati. Iggy Pop – koščeni, eksplozivni, spazmatični frontman, »boter punka«, Mick Jagger na steroidih – je padal med občinstvo, srfal po njem in med štikli izginjal, si včasih razbil kak zob, včasih pa ga je kdo preprosto knockoutiral. Besno, iz protesta – ker ni razumel tega detonacijskega fuck-you kaosa. Kmalu tudi The Stooges niso več razumeli samih sebe, toda vedeli so, da so na pravi poti – na poti v samouničenje. Če te trg sili v samouničenje, potem imaš prav. Njihovi agresivni rifi, njihov odpadniški slog in njihovi nevarni, požrešni, razbeljeni odrski nastopi se niso podali melodiji trga in logiki kulturne industrije, do slave pa so itak imeli ciničen, tako rekoč jarmuschevski odnos. Bili so robati, ostri, nasmeteni, umazani, a niso se hoteli očistiti. Ne, niso hoteli biti konzumni. »Življenje ni biznis,« pravi Iggy Pop. In ker so delali vse, da bi jih bilo nemogoče konzumirati, so se pokonzumirali sami.

Jim Jarmusch, ki na začetku pove, da so bili The Stooges »največji rokenrol bend vseh časov« ( ja, tokrat je osebno – a po drugi strani: ali pri Jarmuschu kdaj ni osebno?), ne intervjuva ekspertov, kritikov in zgodovinarjev, ampak ekspertizo prepusti kar surovi inteligenci samih avtorjev – arhivskim posnetkom špilov benda The Stooges, ki je bil na koncu videti kot Amy Winehouse pred Amy Winehouse. The Stooges so na odru pozabljali svoja – četudi kratka, antidylanovska – besedila (revolucionar mora pozabiti materin jezik, bi šepnil Marx), da bi lažje uživali v dionizični absurdnosti ekstaze trenutka, v njeni angažirani, a katastrofalni erudiciji. In da bi bili »tam«, jim sploh ni bilo treba več igrati. Feni so le zmedeno, začudeno, zgroženo strmeli – v času političnih atentatov, vietnamske vojne, kontrakulture, gardističnih pokolov na univerzah in afere Watergate, ko se je Amerika trudila, da bi življenje spet postalo življenje, njihovo življenje ni moglo več postati umetnost, vsaj ne umetnost benda The Stooges in njegovega ekscesnega, a stoičnega skalpela. Velike reči so vedno hipne. Toda bolj ko so The Stooges tvegali, bolj ko so se torej samoukinjali, bolj so bili videti kot vizija prihodnosti. Leta 1973, ko je bend razpadel, so bili Iggy et consortes še bolj »suhi« kot njihov protopunk – vrnili so se k mamam, goli, bosi, izčrpani, lačni in žejni, ja, brezposelni in brezdomni, prekarni, brez prebite pare. Tako je videti dan po revoluciji. Ne, niso mogli trajati – lahko so le izgoreli v ognju svoje revolucije. Bili so antipop antibend z antinaracijo, ki konvencij, modelov, definicij in mej ni odpravljala, ampak jih sploh ni videla. Za punk, ki so ga intonirali, so bili to, kar je bila februarska revolucija za oktobrsko. The Stooges, fantje z roba, rojenega v tesnobnem krču trušča, so bili bend, ki je prezgodaj zapel – a če ne bi, je vprašanje, kako bi peli tisti, ki so prišli za njim. Če bi sploh peli. The Stooges so jim pokazali, kako se poje – in kaj vse je mogoče. Bili so revolucija, ki je uspela prav zato, ker je spodletela. In The Stooges so svoj neuspeh sprejeli kot pravi revolucionarji – z odprtimi rokami. (Kinodvor)