Za bolj sproščeno dihanje

Maja Novak

30. 6. 2017  |  Mladina 26  |  Ihta

Dragi politiki, nehajte mi cefrati živce s puhlicami. Vsej vaši praznični retoriki navkljub danes ne živim nič bolje kot ob osamosvojitvi, pa tudi nič bolj sproščeno ne diham. Ampak moja sapa je gotovo težka samo zato, ker je vroče. Kar je res, je res, vsaj tega niste zakrivili vi: čeprav je najpriljubljenejši med vami mojster sto in enega poklica, dežja le še ne zna delati.

Vročina mi je izvabila kisel nasmešek, ko sem se konec prejšnjega tedna pri krepkih tridesetih stopinjah Celzija vzpenjala po stopnišču hiše, kjer živimo skoraj sami podnajemniki, in uzrla na stežaj odprta vrata vseh stanovanjc (da bi nastal prepih, ker stanovanjca nimajo klime), izza vseh duri pa je omamno puhtelo po tradicionalnih nedeljskih jedeh, takih, kakršne zahtevajo kake tri ure kuhanja in tako od roba do roba polnijo že sicer razbeljene kuhinjice s soparo, težkimi vonjavami in še več vročine.

Naj pojasnim: naša hiša je Balkan v malem. V pritličju stanujejo Albanci, ki so ravno praznovali bajram, nato sledijo konstitutivni narodi nekdanje Jugoslavije v vseh mogočih kombinacijah, sama pa, kot edini Slovenki pritiče, seveda domujem v najvišjem nadstropju. Vse skupaj je približno tako kot v »soliteru«, o katerem je nekoč prepeval Balašević. Kako hecni in neracionalni so moji sosedje, sem po telefonu prijavila mami, ker sredi tega vročinskega vala tradiciji na ljubo raje trpijo v pregreti kuhinji, kot da bi se za kosilo zadovoljili s hladnim jogurtom in solato. Udobneje bi bilo, pa še dosti bolj zdravo. Pa me je mama pri priči vzgojno zabila. »Pravico imajo, da jedo tako, kot so vajeni. Tradicija jim veliko pomeni. Tu celo ti nimaš pravice jezikati.« No ja, moja mama ima velikokrat prav.

O racionalnosti pasulja (ali goveje juhe!) sredi poletja sicer še nisem sprejela dokončne razsodbe, strinjam pa se, da je izročila treba negovati. Smo, kar smo. To, kar smo, v največji meri postanemo takrat, kadar odpremo usta. Samo pomislite, kako ljubeče Slovenci zadnje čase ravnamo s svojimi narečji, celo v medijih, celo v trenutkih, ko bi se govorcem bolj podala zborna izreka. Kako potemtakem nasprotovati zamisli, da bi narodi nekdanje Jugoslavije postali ustavno zaščitena narodna manjšina z vsemi možnostmi ohranjanja, razvijanja in negovanja kulture svojih prednikov, ki bi jim jih ponujala na temelju ustave sprejeta zakonodaja?

Ko bi se podobno, kot velja za pripadnike italijanske in madžarske manjšine, Srb v slovenski osnovni šoli učil (tudi) srbščine, Makedonec pa (tudi) makedonščine, to ne bi bilo dobro le zanju, temveč tudi za nas, oh, tako polnokrvne Slovence, in našo, oh, tako žlahtno slovenščino. Dr. Janez Dular je že kmalu po osamosvojitvi zagovarjal celo (ponovno) uvedbo srbščine in hrvaščine v šolski kurikulum, ki bi veljal za vse, češ da bi Slovenci ob boljšem poznavanju teh dveh jezikov laže prepoznali srbizme ter hrvatizme v lastnem govoru in se jim zato znali izogibati. Kot se avtorjem dobrih idej redno dogaja, so se na dr. Dularja ulile golide posmeha. Pa je imel čisto prav. Mar je za pripadnike narodov nekdanje Jugoslavije morda bolje, da kot jezik, ki ga uporabljajo v svojih najbolj sproščenih trenutkih, že zamlada brez svoje krivde usvojijo nekakšno mešanico slovenščine in maternega jezika, kakršno praviloma govorijo doma, ne da bi mogli v šoli izvedeti, katera beseda, katera sintaksa in katero slovnično pravilo spadajo kam? Kolikor toliko spodobno obvladovanje obeh jezikov, podprto s teoretičnim znanjem, ki bi jim ga dali učitelji, bi jim omogočalo razlikovati med enim in drugim, zato bi se oplemenitila tudi njihova slovenščina. Mar si mi, oh, tako narodnjaški Slovenci, ne želimo prav tega? – nekakšne pravice, da jezik svojih staršev (na primer z anglizmi) pačimo samo mi? 

V Sloveniji je dovolj prostora za vse, je med slovenskim dnevom državnosti donelo z govorniških odrov. Veliko bo še treba postoriti, preden bo to iz puhlice preraslo v dejstvo.

Stranka NSi – ta se je že nedvoumno izrekla proti ustavnim spremembam, ki bi šle na roko množici ljudi, katerih starši so navsezadnje pomagali zgraditi vse tisto, kar so pozneje pokradli, oh, docela slovenski tajkuni – je pred petimi ali šestimi leti predlagala, naj bi svoje predstavnike v slovenskem parlamentu dobili tudi slovenski izseljenci ter njihovi potomci v Združenih državah, Argentini, Avstraliji ... (Spisek je dolg.) Tudi to bi zahtevalo spremembe ustave. Zakaj torej tokrat že vnaprej odklonilno mnenje? Kot sem pripomnila v neki kolumni, napisani na rovaš zahtev NSi, moramo spustiti zraven »njihove«, če hočemo spustiti »naše«. Vse drugo je dvoličnost. 

Če ostanemo zgolj pri jeziku – med krajšo literarno turnejo po Južni Ameriki sem se imela v Buenos Airesu priložnost na lastne oči (pravzaprav na lastna ušesa) prepričati, da slovenski izseljenci v Argentini govorijo lepšo, pravilnejšo in izrazno bogatejšo slovenščino od marsikaterega njihovega rojaka, ki je ostal doma. Taras Kermauner je v zvezi s tem pisal o »argentinskem čudežu«. Slovenski izseljenci so ga ustvarili sami. Zdaj se nam ponuja priložnost, da podoben čudež poustvarimo na lastnih tleh, in sicer ob podpori najvišjih državnih organov. Seveda tokrat tisti, ki bi uživali blagoslove tovrstnega čudeža, ne bi bili mi, temveč kakih dvesto tisoč drugih ljudi. Ali je to problem? – ali imamo Slovenci izključno pravico do sproščenega dihanja?

V Sloveniji je dovolj prostora za vse, je med slovenskim dnevom državnosti donelo z govorniških odrov. Veliko bo še treba postoriti, preden bo to iz puhlice preraslo v dejstvo. Pri sprejemu sirskih, iraških, afganistanskih (seznam je dolg ...) beguncev se povprečen Slovenec, ki je jezdil traktor in vihtel ksenofobne transparente, ni najbolje izkazal. Po pravici povedano, ne pričakujem, da bo kaj bolje ob pobudi, da ustavno uredimo status tistih, ki z nami bok ob boku delajo že desetletja. Ampak razpravo je nekje treba začeti.