Vince Staples: Big Fish Theory

Intervjuji, ki jih je Vince Staples dajal v mesecih pred izidom svoje druge plošče, so zveneli tako zeitgeistovsko. Raper z zahodne obale ZDA je v značilnem slogu ravninsko artikuliranega hitrostnega gobezdanja nametaval mešanico lucidnih asociacij, samohvale in samoironije, čistega trolanja in resne kritike. Med sijajno parolo in čistim nesmislom je postavil le kakšno besedo ali ločilo. Večkrat se je bilo težko odločiti, ali gre za prvo ali drugo. Včasih je navdušil, včasih nasmejal, pogosteje samo zmedel, ključno pa je, da je bilo vse skupaj zelo težko natančno spremljati.

Te izjave so nastavek plošče Big Fish Theory, natlačenke, zgoščenke, nasičene mase, skozi katero se prebijamo počasi, z neštetimi preposlušanji. Glavni premik po obetavnem prvencu Summertime ’06 je ambicioznost zvočne kulise. Če je nad produkcijo prve plošče bdela raperska eminenca No I.D., tokrat podlage dostavijo razni mojstri opaznejših elektronsko plesnih pobud. In tu tiči tudi glavno presenečenje. Angažiranje imen, kot so Sophie, Jimmy Edgar in Flume, ni ravno revolucionarno, vendar ni niti ziheraško. A te trendovske ustvarjalce zasenči precej anonimnejše ime, ki je opravilo tudi največ dela. Zack Sekoff je mladenič, ki je pred petimi leti opozoril nase kot šestnajstletni wunderkind nasičene losangeleške scene beatov. Potem je zaradi začetka študija nekoliko poniknil, zdaj pa dostavil pet enot na eni najtežje pričakovanih raperskih plat letošnjega leta.

Tako kot gnetilci zvoka plošče Big F ish Theory pr edstavljajo zelo različne kontekste elektro sodobnosti, je razvejan tudi končni izdelek. Malce EDM-ja, malce grobo raziskovalne elektronike. Malo footworka, malo plesnega popa, malo 2stepa, malo trendovskih raperskih prijemov. Veliko, hja, izključno klubskega zvoka. In Vince Staples je v svojih sporočilih jasnejši in manj trolast kot v prej omenjenih intervjujih, kot po navadi pa krasno artikuliran. Nekje med ostrim družbenim komentarjem, bistrim humorjem in jebivetrskim nihilizmom. Staples ne kriči, »hej, Amerika je še zmeraj rasistična«, ampak le skomigne z rameni »seveda, da je Amerika še zmeraj rasistična«. S tehniko, ki zlahka prepleza mogočne, zahtevne balvane podlag. Pri tem mu pomaga številčna druščina, od Kilo Kish do Damona Albarna, Juicy J-ja, Kendricka Lamarja in ASAP Rockyja, ki pa deluje iz ozadja, brez izstopanja ali frajerišenj.

Big Fish Theory je prebrisana plošča zvitega Staplesa. Je njegov pretkan, rahlo temačen, distopičen, če ne ravno sprijen, a učinkovit poizkus v popu. Z zvokom, ki je ravno dovolj trendovsko drzen in pompozen, da navdušuje glasbene kritike, in ravno dovolj evropski, da »paše« v ušesa poslušalstva raznih koncev in navad. Razen morda bolj ortodoksnim sledilcem klasičnega rapa. A teh je tako ali tako malo.