Matter

Rap skupina

Matter je slovenska rap skupina, v kateri so Dacho, Tunja in Levanael. V zadnjih dveh letih je predvsem na ljubljanski alternativni sceni postala izjemno opazna – po eni strani je tako zelo oboževana, po drugi pa tako zelo osovražena, da postaja že pravi družbeni fenomen. Skupina je osrednja tema številnih razprav, spletnih »memejev« in celo grafitov. Prodala je vse izvode svoje prve plošče, podobno kot proda vse vstopnice za čisto vsakega od svojih koncertov. Z akcijami, kot je javno podpisovanje plakatov za oboževalce, počasi upravičuje samooklicani naziv »boybanda«. Do njene glasbe ljudje težko vzpostavijo nevtralen odnos. Tisto, kar je nekaterim pri njeni glasbi noro všeč, je drugim popolnoma grozljivo. Vendar so ti zadnji odzivi seveda samo koristni za »hype«.

Dacho in Tunja, pisca in vokalista skupine, se požvižgata na ustaljene okvire tradicionalnih rap besedil; požvižgata se celo na prepričanje, da mora imeti besedilo rap pesmi smisel. Tako vztrajno nametavata absurdne verze, ki se nemalokrat nanašajo na interne šale in banalne anekdote o raznih izgubljencih iz Kamnika, od koder prihajajo. Pomen torej pogosto ni jasen, vendar so ta besedila bolj kot po vsebini radikalna po svoji formi.

Odkar je Matter lani pri lokalni založbi rx:tx izdal prvi album Amphibios, je suvereno zajahal val evforije, ki se sprošča skozi vse pore tisočih mladih poslušalcev vsakič, ko bend na YouTube naloži kakšen nov – ponavadi estetsko dovršen, a pogosto vsebinsko precej pomanjkljiv videospot. Še posebej vroče pa je takrat, ko stopi na oder. Prav čudovito je videti množico petstotih mladičev, ki eno uro kričijo nesmiselne verze, ob tem niti ne razmišljajo, kaj ti pomenijo, temveč se prepustijo »mrkemu flowu« Dacha in Tunje, ker je to pač hudo. In resnično, mladi oboževalci so se vsa besedila naučili na pamet – na koncertih so tako glasni, da skoraj preglasijo ozvočenje. Pogost ljubljanski prizor je tudi denimo ta, da sredi belega dne naletiš na klapo najstnikov, ki si ob druženju prek telefonskega zvočnika predvajajo neki komad skupine Matter. In zraven seveda pojejo, saj so se vsa besedila naučili na pamet. In to kljub temu, da gre v njihovih tekstih ponavadi za abstraktni nonsens, ki spominja na kakšno ludistično pesem.

Poleg tega je Matter tudi v instrumentalnih podlagah, ki jih producirata Levanael in Dacho, zavestno odstopil od značilnega hip-hop zvoka zlate dobe devetdesetih. Ta že predolgo zaznamuje lokalno produkcijo rap glasbe, Matter pa se je usmeril v stil sodobne produkcije rapa, ki jo precej površno, a vendar najbolj nazorno opiše izraz trap. Vendar pa se razlikuje od številnih klišejskih značilnosti tega žanra in ustvarja zelo izčiščene, minimalistične, a resnično mastne beate, ki se več kot očitno ne obremenjujejo z žanrskimi okvirji. Ustvarja torej – vsaj za naš prostor – precej edinstven zvok.

Profil poslušalcev je tudi precej nenavaden, saj gre v večini za izjemno mlade ljudi, ki sicer ne poslušajo hip-hopa. Morda jih je zasedba Matter prepričala s svežim produkcijskim pristopom, morda z nenavadno rabo slovenskega jezika, morda s svojo ekscentrično pojavnostjo, po vsej verjetnosti pa tudi s svojo karizmo. Karizmatičnost je člane zasedbe spremljala tudi ob našem pogovoru. Ko govorijo o svojem delu, vzpostavljajo zanimiv kontrast med (kvazi)filozofskimi mislimi in zabavnimi zgodbami, med banalnim humorjem in resnostjo, med pomenskostjo in absurdom. Podoben kontrast, kot ga je mogoče zaznati tudi pri njihovi glasbi.

Ko poslušam vaša besedila, pogosto niti približno ne razumem, o čem sploh govorite. Ima dekodiranje pomenov vaših besedil kakršenkoli smisel?

Dacho: Ne prav zares. V naših besedilih ni prav nič pretirano racionalnega – temeljijo predvsem na ekspresivnosti. V ozadju nikoli ni nekega temeljitega raziskovanja ali načrtovanja. Pravzaprav gre za čisti ekspresionizem. Hemingway naj bi enkrat rekel: »Piši pijan, urejaj, ko si trezen.« Njegovega nasveta seveda ne jemljem dobesedno, vendar se z njim lahko poistovetim v smislu, da se moramo v končni fazi tudi mi, ki smo pisali besedila, na koncu lotiti njihovega dekodiranja. Kot bi bili v času, ko smo jih pisali, v drugem stanju zavesti. Pogosto se res zdi, da gre za nesmiselne verze, vsaj navidezno je tako. A vendar se navezujejo na neke interne zgodbe in pomene. Glede na to, da je bistvo predvsem v občutkih, ki jih naša glasba vzbudi pri poslušalcu, dekodiranje naših – navidezno nesmiselnih – besedil nima prav veliko smisla. Vsak, ki se tega loti, pa bo gotovo našel neke asociacije, ki ustvarjajo nove povezave.

Levanael: Ravno za to gre. Prvoten namen naše glasbe je v vzdušju, ki ga ustvarja, in v občutkih, ki jih vzbuja. Vsak seveda lahko išče neke povezave, vendar je poskus dekodiranja miselnih tokov Dacha in Tunje pravzaprav absurdno početje.

Če pravite, da je dekodiranje teh besedil in toka misli absurdno, so potemtakem absurdna tudi sama besedila?

Dacho: Vsekakor gre za absurd. Že sama ideja absurda ima močan vpliv na naša besedila. Bivše dekle mojega brata mi je v otroštvu govorilo o tem, da abstraktni um deluje kot nekakšna reka. Iz te kolektivne reke lahko asociacije instinktivno vlečeš kot iz nekakšne kolektivne zavesti. Nekaj, kar se ti zdi popolnoma nesmiselno, lahko na drugi strani dobi nov pomen, dobi smisel. Ta misel me spremlja, ko snujem besedila za naš bend. Velik vpliv na absurdnost naših besedil je imelo tudi dejstvo, da mi je starejši brat v ranem otroštvu podaril izvod Ionescove Plešaste pevke. Bil sem v šestem razredu osnovne šole in že kot otroku mi je bilo noro brati tovrstne nesmisle. »Tele je pojedlo preveč zdrobljenega stekla in je rodilo kravo, vendar tele ni moglo krave klicati mama in nato je ura odbila enkrat do dvakrat.« Takšne scene. Potem je na tebi, da iz nesmisla ustvariš novo sintezo.

Levanael: Pri naših besedilih gre za podoben pristop. Vendar, če poznaš fragmente nekih naših zgodb, lahko iz tega absurda razbereš tudi nekaj smisla.

Dacho: Točno to, ne gre ravno za popoln absurd. Ne gre za to, da naj bi se poslušalec izgubil v neki eteričnosti – nekih stvari se lahko tudi oprime. Problem je v tem, da se je rap glasba pri nas vedno postavljala v kontekst pripovedovanja zgodb. V besedilih je bilo treba ustvariti smiselno zgodbo z določenim dramskim trikotnikom. Pri nas pa komadi temeljijo na nizu asociacij, ki so lahko zelo naključne. In vsak poslušalec te asociacije doživi na svoj način.

Ti navidezno nesmiselni verzi naj bi se navezovali na interne šale in razne anekdote. Bi lahko izpostavili konkreten primer, da si lahko tovrstne reference predstavljamo bolj nazorno?

Dacho: Vze mimo kot primer verz iz komada Bomboni, ki pravi: »Valda, valda, razumem kaj vas matra, z balkona na Zikovi sika gospod Etapa.« Sprva se to zdi kot nesmisel. Kdo, zaboga, je to gospod Etapa? Vendar lahko to pojasnim. Zikova je ulica v Kamniku, kjer sem včasih živel. V tej soseski smo se veliko družili. Pod nekim blokom v tej soseski smo včasih cele dneve kadili travo. Z balkona pa nam je ves čas težil neki »čiča«.

Levanael: Ker je bil manjše rasti, je moral stopiti na pručko, in nato nam je začel težiti z nekimi precej naključnimi izjavami. Z balkona se je večkrat vključeval v naše debate. Ali pa je ugasnil vse luči, se postavil v temo, prisluškoval in vsake toliko malo pokomentiral naše pogovore. Nekega večera je prišel na balkon in se zadrl: »Ajde, fantje, zdaj pa tišina! Jutri imam kolesarsko etapo!« Skoraj smo umrli od smeha. Dobro, če imaš etapo, potem te bomo pa res raje pustili pri miru, smo si mislili in zapustili prizorišče. Od takrat naprej ga kličemo gospod Etapa.

Tunja: Nato smo se po nekaj letih ponovno prišli družit pod ta blok. Po treh minutah pride na balkon gospod Etapa in nam reče, da nas je lepo spet videti, da nas je malce pogrešal. Takrat smo spoznali, da smo mi poleg etap najbrž njegov edini stik z zunanjim svetom in da smo z gospodom Etapo vzpostavili prav poseben odnos. Dolga leta je poslušal vse, kar smo se pogovarjali. Zanj je bilo to kot zabavni televizijski program. To je ena od tovrstnih internih zgodb in podobne stojijo skoraj za vsemi verzi, ki se sprva zdijo nesmiselni. Problem pa je v tem, da se vse najboljše zgodbe tičejo takšnih posebnežev, da njihove identitete ne moremo izdati za tiskani medij. Če bi to kdo od njih prebral, se to za nas morda ne bi dobro končalo. (Smeh) Spet drugim, o katerih repamo, pa se to zdi super. Doživijo svojih pet minut kamniške slave in morda jim kdo zaradi tega vsake toliko podari za kakšen džojnt.

Ali ni prav banalnost mnogokrat kazalec globljega pomena? Ko izluščiš bistvo teh sporočil, prideš do najbolj primitivnih čustev in dojemanj. In tu se skriva ta ultimativna resnica.

Med debatami, ki so se na Facebooku vrtele okrog kontroverznega festivala Legit $hit, trap dogodka, ki je maja v študentskem kampusu potekal v organizaciji Radia Študent, vas je politolog Rok Kogej označil za »postmodernistični užas«. Kaj menite o tem? Se poistovetite z oznako postmodernizma?

Levanael: Kdo pa je ta Rok Kogej?

Tunja: Tudi jaz ga ne poznam.

Dacho: Kdo je to rekel? Kje živi ta model? (Smeh) Postmodernistična je njegova mami. Daj no, kakšen postmodernizem. Na to besedo smo tripali pred kakšnimi osmimi leti. Zdaj je to že totalno passé.

Levanael: Točno to. Ko je bil postmodernizem še kul, smo mi v markah plačevali.

Čeprav očitno tudi sami priznavate, da gre v vaših besedilih nemalokrat za nesmisle, ki so v primeru pomenskosti zgolj referenca na neko interno šalo, pa v vašem delu marsikdo prepoznava nekakšno družbeno angažiranost, celo ideologijo. Matjaž Ambrožič je denimo napisal, da spominjate »na razcvet ljubljanskega alternativnega artizma pred in naposled v letu 1984, iz katerega so kot največji izšli Laibach«. Kako vidite takšne opredelitve?

Dacho: Naše delo, če mu lahko tako pravimo, je popolnoma apolitično in antiaktivistično.

Levanael: In anti-delo.

Dacho: Delo sploh ne osvobaja.

Tunja: Nedelo osvobaja.

Dacho: Gre za napačno interpretacijo našega bita, do katere pride ob pretiranem seciranju stvari, ki bi jim morali ljudje prisluhniti bolj kot nekakšni čutni izkušnji, namesto da jo analizirajo. Našega dela resnično ne zaznamuje nikakršna ideologija. Pravzaprav je naše ustvarjanje del procesa iskanja prave ideologije, ki se vsaj za zdaj zdi kot pot brez konca. Vendar vedno, ko nekaj ustvariš, to lahko spominja na neko sceno iz preteklosti, in ljudje začnejo primerjati; pač potegnejo črto, ker je to najlažje. In morda lahko naše delo, zaradi nekakšne kontroverznosti, ki se mu jo pripisuje, spominja na nekaj takšnega, kot je bil ta alternativni artizem osemdesetih, o katerem govori Ambrožič. V resnici pa ni zares tako. Ne živimo v času, ko se je sistemu treba upreti na tako neposredno kritičen način. Živimo v času, kjer je vse – vsaj na videz – liberalno. Zato se mi zdi, da kakršnakoli pretirana ideologija znotraj umetnosti v sodobnem času odpade. Naša glasba temelji predvsem na tem, da ti vtisne neka čustva. Prej to, kot pa da te poskuša v karkoli indoktrinirati. Tudi to, da nekateri v nas prepoznavajo kontroverznost in provokativnost, ni ravno na mestu. Vsaj naš namen ni takšen. Pri našem ustvarjanju provokacija nikoli ni cilj. Če bi bil to namen, bi vse skupaj izpadlo sila nepristno.

Kljub temu pa se zdi, da vsaj v nekaterih verzih odražate nekakšne etične nazore. Dacho, v Meduzah, vaši največji uspešnici doslej, pravite »razbijem ti pičko, če rečeš kurva«. Gre za nekakšno antiseksistično sporočilo?

Dacho: Točno tako: čez žene pa ja ne bomo govorili. V končni fazi, četudi smo brez kakršnekoli ideologije v strogem pomenu besede, vseeno pridemo do bistva naših, recimo temu ideoloških nazorov, in to je to, da častimo mater Geo in njeno modrost. In vse ženske so v metaforični obliki ona. V tem kontekstu se navezujem tudi na zoroastrično dogmo oziroma na njihovo različico zgodbe o Adamu in Evi. Eva je bila prva in ona je tista, ki je navdihnila Adamovo življenje. Tako kot je Eva navdihnila Adama, žene navdihujejo nas. Vedno je v ospredju ona.

Nedavno sem intervjuval profesorja Igorja Saksido, ki mi je med pogovorom povedal, da v vaših tekstih prepoznava tudi ludistične odtenke. Se lahko strinjate s to opazko?

Dacho: Vsekakor. Že če pogledamo sam etimološki izvor besede ludizem, ugotovimo, da izvira iz neke latinske besede, ki pomeni igra. In tudi pisanje naših besedil je igra. Nekaj, kar nam je dano v trenutku, nekaj, kar imam v glavi, neko besedo, misel ali frustracijo neposredno preslikam na papir. Brez kakršnegakoli sita in pravil, ki jih moram upoštevati. Pisanje verzov postane čista otroška igra. To, kar ustvarjamo, ni nekaj, kar smo želeli narediti načrtno; vse skupaj je – kot rečeno – samo naša igra. Če ne bi bila igra, potem bi se hitro ujeli v to, da bi želeli s svojim delom zgolj zadovoljiti ljudi. Nočemo se ujeti v ta vzorec, v katerem želiš zgolj ustreči svojemu občinstvu. V tem primeru izgubiš ta trenutek in učinek je isti, kot če nekoga kopiraš. Včasih je bolj kot to, kar rečeš, pomemben način, kako to izrečeš. Mnogokrat bolj kot moč vsebine uporabimo moč načina izražanja in moč čustev. Najmočnejše so stvari, ki jih črpaš iz toka svoje duše, duše nekega kraja in časa, srža nekega trenutka. Včasih lahko dobi določena beseda moč tudi zgolj s tem, da jo ves čas ponavljaš, četudi nima smisla v strogo konvencionalnem pomenu besede.

Kaj pa bi rekli na pogoste očitke, da se lahko tovrsten pristop k pisanju besedil hitro prevesi v banalnost?

Dacho: Ali ni prav banalnost mnogokrat kazalec globljega pomena? Ko izluščiš bistvo teh sporočil, prideš do najbolj primitivnih čustev in dojemanj. In tu se skriva ta ultimativna resnica. Če zadevo primerjam z likovno umetnostjo: ne gre za to, kako boš analiziral neko sliko, temveč za to, kaj boš doživel, ko jo gledaš. Jebeš analizo. Tudi Jacksona Pollocka so vsi želeli analizirati. On je imel neko punco, s katero sta dolgo skupaj živela, in tudi sama se je ukvarjala z umetnostjo. Tudi kot slikarka, vendar predvsem kot kustosinja. In na njegovih razstavah je nenehno analizirala njegovo delo in kolegom iz umetniškega sveta poskušala pojasniti nekakšne globlje pomene, ki se skrivajo za njegovimi abstrakcijami. V neki točki mu je počil film, peljal jo je v gozd in jo vprašal, ali ji je ta gozd všeč. Odvrnila mu je, da ji je všeč. Nato jo je vprašal, ali more zdaj opredeliti, zakaj ji je ta prizor lep. Odgovor je bil jasen. Kar je Pollock s tem želel sporočiti svojemu dekletu in kar jaz želim povedati s to anekdoto, je, da čim se boš trudil secirati in definirati neke stvari, ki bi morale ostati v polju golega doživljanja, bodo izgubile svoj čar. In tako je nemalokrat tudi z našimi besedili.

Ta analogija s Pollockom odraža nekakšno očaranost nad likovno umetnostjo, ki je očitna tudi v vašem kratkem igranem filmu Pimpin Piaf, v katerem je osrednji motiv kraja neke slike. Povejte mi več o vašem simpatiziranju z vizualno umetnostjo.

Dacho: Že od nekdaj sem fasciniran nad umetnostjo. Tudi sam ustvarjam in slika v filmu Pimpin Piaf je pravzaprav moje delo. Predvsem pa sem svoj čas preprodajal slike in razne starine. Iskal sem slike, ki jih lastniki niso znali ceniti, jih poceni odkupil, restavriral, uokviril in prodajal naprej zbirateljem in galerijam. Nekoč sem prodal celo sliko Božidarja Jakca. Majkemi. To sicer ni izhajalo neposredno iz moje ljubezni do umetnosti, iskal sem predvsem dela avtorjev, ki imajo pri nas neko neposredno vrednost, četudi ni šlo za slikarsko estetiko, ki bi se ujemala z mojim lastnim okusom za umetnost. Denimo Matija Jama, Božidar Jakac, France Mihelič, takšne zadeve. Gre za dela, ki jih človek najde zelo redko, vendar so v našem prostoru izjemno vredne. Hkrati pa sem preprodajal tudi starine, prodal sem na primer manšetne gumbe iz 17. in pozlačena očala iz 19. stoletja. Veliko sem trgoval z raznimi jajci z motivom Vučka, maskote olimpijskih iger v Sarajevu. V Sloveniji najdeš cel kup tipov, ki so mahnjeni na jugonostalgijo in so za tovrstne nostalgične memorabilije pripravljeni odšteti celo premoženje.

Luka, Tunja, sta tudi vidva pred glasbenimi uspehi zaslužek iskala v priložnostnih poslih?

Tunja: Seveda, kakopak. Jaz dobivam novčiče od vsepovsod! Dolgo časa sem žepnino služil predvsem tako, da sem iz Bosne tihotapil cigarete. Pol Kamnika je pri meni kupovalo Marlboro čike, saj sem jih prodajal za pičla dva evra. Bil sem kamniški Marlboro Man.

Dacho: Takrat se je dobro živelo.

Tunja: Prodajal sem pa tudi luksuzne prstane, ki so jih krasili logotipi blagovnih znamk, kot sta Mercedez in Armani. Resnično, šli so za med. Sicer so novim lastnikom v nekaj dneh zaradi oksidacije kovine obarvali prste v zeleno-modrikasto barvo, vendar to ni moja krivda. Kar je prodano, je v zlato jamo zakopano.

Levanael: Meni se ni bilo treba ukvarjati s kriminalom, saj je moja mama ortodontka. (Smeh)

Zdaj pa ste izdali odmevno ploščo, prodali vse izvode albuma, tako kot razprodate karte za vsak koncert. Tunja, ali zato v komadu Dizeldorf pravite »nč več na puf«? V kaj ste investirali, ko ste za koncerte končno začeli prejemati razmeroma dostojne honorarje?

Tunja: Točno tako, nč več na puf. Nemudoma sem si kupil detektor kovine, ki sem si ga želel od nekdaj. Zdaj se pač sprehajam po Kamniku in okoliških krajih, kjer po tleh iščem zanimive kovinske predmete. Temu pravim piskanje. Hodim po svetu in piskam. Te dni si bom naredil tudi novo tetovažo. Pisalo bo: »Kdor piska, ta najde.«

Dacho: Vedno, ko vprašam Tunjo, kaj dela, mi pravi, da piska.

Levanael: Včasih je Tunja gledal gor, v zvezde. Zdaj pa gleda po tleh in piska.

Ste med piskanjem našli že kaj omembe vrednega?

Tunja: Sprva sem si mislil, da bom našel različne neprecenljive dragocenosti. Nekaj zanimivih predmetov sem tudi dejansko našel. Stare kovance, kakšen uhanček, celo nekaj zlata in srebra. Vendar ko najdem te stvari in jih doma postavim na polico, me kmalu ne zanimajo več. Prvi dan se mi zdijo fine, drugi dan tudi, tretji dan pa mi zanje postane čisto vseeno. Ugotovil sem, da je proces iskanja pomembnejši kot to, da nekaj najdem. Piskam zgolj zato, da iščem. Pomembnejša je pot kot pa cilj.

Dacho: Tunja, ti si kot Indiana Jones.

Glede na to, da je bistvo predvsem v občutkih, ki jih naša glasba vzbudi pri poslušalcu, dekodiranje naših – navidezno nesmiselnih – besedil nima prav veliko smisla.

Ko smo že pri filmskih likih, bi bilo primerno še dodatno osvetliti vaše udejstvovanje v filmski umetnosti. Nameravate morda v prihodnosti posneti še kakšen kratki film?

Dacho: Da, vsekakor bomo še naprej ustvarjali tudi filme. Pravzaprav te dni pripravljamo celovečerec, ki ga bomo snemali naslednje leto. Glasbena spremljava bo sestavljena iz fragmentov našega drugega albuma Mrk, ki ga bomo jeseni izdali pod okriljem založbe rx:tx.

Celovečerec? Nam lahko poveste kaj več?

Dacho: Naslov filma naj bo za zdaj še skrivnost. Lahko pa povem, da se film dogaja v distopični prihodnosti, vendar pa ni natančno določeno, za kako oddaljeno prihodnost gre. V zgodbi se odvija črn scenarij, v katerem neka korporacija odkupi vse vodne vire, in v filmu bomo prikazovali tridnevno obdobje, v katerem po celem Kamniku ni dostopa do vode. Vendar pa je treba poudariti, da to ni čisto zares Kamnik. Pravzaprav gre za prikaz fiktivnega Kamnika iz nekega vzporednega vesolja. Tudi prihodnost, ki jo bomo prikazali, ni popolnoma futuristična. Koncept prihodnosti smo pomešali z devetdesetimi leti prejšnjega stoletja. V zgodbo subtilno vpletamo tudi razne reference na zgodbe iz časa našega odraščanja v Kamniku. Podobno, kot delamo tudi v naših besedilih.

Korporacija kupi slovenske vodne vire? Zveni znano, gre morda za Heineken?

Dacho: Ne, saj pravim, da gre za paralelno vesolje. (Smeh) Gre za korporacijo Orfej, ki ima pravzaprav v lasti vse, kar je mogoče imeti v lasti.

Levanael: Začne veljati zakon, ki korporaciji omogoči, da prevzame posle vseh majhnih podjetnikov in kar naenkrat ima Orfej v lasti vse možne storitve in surovine. Bencinske črpalke, vodne vire, telekomunikacije, medije, drone. Vse je Orfej.

Boste tudi tokrat kar sami prevzeli vloge glavnih likov v filmu, tako kot ste storili v kratkem filmu Pipmin Piaf?

Levanael: Tak o je. Vendar tako kot Kamnik ne bo zares Kamnik, tudi mi ne bomo čisto mi. Morda bomo svojim likom nadeli neka druga imena; kot svoje nadimke.

Dacho: Tega še nismo razčistili, saj se je pri poimenovanju naših likov pojavil problem. Tunja namreč želi svoj lik poimenovati Maverick. Kakšno je to ime, zaboga?

Ali v filmu zgolj živite v tem distopičnem sistemu ali se proti njemu aktivno borite?

Levanael: Mi smo v tej zgodbi majhne ribe. Pravzaprav situacijo izkoriščamo za manjše kriminalne aktivnosti. Smo pač priložnostni poslovneži.

Dacho: Samo bedaki in konji. Naši liki so fantje iz bloka, ki preprodajajo neko futuristično drogo, ki se ji reče mana. Tunja pa je specialist za krajo z droni.

Kakšen učinek pa naj bi imela ta izmišljena droga?

Dacho: Mana je hibrid med MDMA, LSD in neko šamansko zeliščno svinjarijo. Mana metaforično pomeni cilj, smisel, ki poganja družbo namišljenega Kamnika iz vzporednega vesolja. Zapleta pa rajši ne bomo izdali. Lahko izdam samo še to, da bo imel Tunja v filmu bundesliga frizuro. (Smeh)

Bomboni

Leva desna, počas grem js iz mesta
Okol sam denar, žele bomboni in krema
Nč novga, nč ni problema
Dogodek dneva kemo air čez pol neba

Valda valda, razumem kaj vas matra
Z balkona na Zikovi sika gospod Etapa
Mel boš nos k Pinokio ne se družt z bagro
No ne križi prste, zakuni se v čakro
Neonski Tokyo sveti iz žepa, razsvetljuje srajco
Karo na karo, še uši majo oči budalo
Post šeri, čekeri, kje so seržerji in kje šerif
Poklič taksi, pride Herciga Schatzi.
Atom sm cviknu, srce mi raznese k Nagasaki
Tipi tipi, rezi so čisti in smooth gladki
Gladko bo šlo čez, fejk viza v fejk mapi
Dobu sm zravn pinky-ass Beverly Hills zvezek
Dal mi ga je čiča z brki, kul model nikol trezn.
Isti k Mark Twain, sam dej mu kuli
Podravnatelj šole predava fizko v bundi.
Učenci so vljudni, sam vse poč k pros
Če bi se sezuli.
Sam v srednji šoli ful pomembni so šuzi.
Ma sezul smo mi že več scen
Strip strip, Spiderman al Batman
Z Darth Vaderjem povsod grem.
Indigo podpiš se kle: "Ma podpišem se ti na mami",
Indigo otrok sam Haile Selassie, eye, trans era
Tarantela v banji,
Ljudje s fobijo norijo, pajk skače bungee.
Se vidmo pol sabotažiram v elektrarni,
Mrsko mi v Krško pa kradem k Dacho ganci,
Atome dilam, keš skrivam na Šrilanki,
Kristalne solze, Hindu diamanti,
Mam folk v Antwerpnu,
En hud Žid nas brani,
Dobim klic: Menjam svojo nato čelado za kristalno lobanjo
In hočem sef zanjo.
Moj odgovor: Prvo,
Poišči svojo senco, kok dolg do nebuloze
Ker dohajam bežno, Commodore, Sega, Gameboy Super Nintendo,
MP3, vinil
Vstopaš v dilemo,
Šlik šlak korenček
Igrej se s sistemom.

Pokaž mi z znaki, kako tečejo ulce
Kje so skriti škrati in po čem se ravnajo ure
Klik klak do Lune, vn nikoli z Zemljo
Ne vzemam s sabo ure, spominja me na temo
Nočm v njo pasti, upiram se času
V zraku z zgubljenimi fanti, polna pljuča v parku
Polni vhodi, čudni liki v vhodih
Berejo misli že ob zori, v kleti z duhovi
A na postaji slišijo se grohoti
Prazno govorenje, tih bod pa to sranje zmoti
Dnevi so motni, postaja sameva
Boga ni več tuki sam še produkt sistema.