Julian Barnes: Hrumenje časa

+ + + + +

Često nagrajevani in slavljeni angleški pisatelj je napisal roman o Dmitriju Šostakoviču (1906–1975).

Tu sicer ni bilo kaj dosti pisati, vse je napravila že življenjska ironija velikega skladatelja, s katero je preživljal komunizem.

Nekega dne leta 1936 sede na vlak in odpre Pravdo. V njej na prvi strani uvodničar brez podpisa njegovo opero označi za zmešnjavo namesto glasbe. Jasno, tako se začne konec pod stalinizmom. Z repertoarja umaknejo vsa njegova dela, njegovega zaščitnika maršala Tuhačevskega obtožijo zarote proti Stalinu, njega zaslišuje preiskovalec, potem pa – nič. Zdaj vrtinec preganjanj pogoltne preiskovalca, Dmitrij pa je spet na programu, a le do naslednje čistke. Kako lahko človek, ki ima lastno mnenje in ustvarjanje, preživi v režimu, v katerem o njegovem delu neprizivno razsoja partijski veljak?

Šostakovič je pograbil samoironijo. V nekem trenutku najbolj čislani skladatelj je o svojih začetkih pianista, ki spremlja neme filme, pripovedoval, da ga je upravnik nagnal, ker so gledalci protestirali, češ da igra pijan; med igranjem se je odločil, da bo posnemal ptičje krike, publika je ploskala, kar je bil takrat kod njenega nezadovoljstva, a on ga ni prepoznal in je začel igrati še strastneje … Ta princip komunikacijskega kratkega stika je prignal do absurda, ko je podpisoval vse, kar so mu prinesli aparatčiki: obsodil je Solženicina, Stravinskega, Saharova in tudi samega sebe. Na Zahodu so v tem takoj prepoznali njegov odpor, še zlasti kadar je na tiskovni konferenci namesto odgovorov bral propagandne komunikeje.

Naenkrat je javno življenje živel dobesedno kot mit. Ko ga je obiskala Ahmatova, sta sedela pol ure, ne da bi spregovorila besedo, slavna pesnica pa je potem pripovedovala, kako izjemen dialog sta imela. Govoril je, tudi ko je molčal.

Odličen Barnesov tekst, ki pa ima eno samo napako – je le senca Spominov Dmitrija Šostakoviča, ki jih je pred tremi desetletji izdal Solomon Volkov.