De reliquiis sanctorum

Maja Novak

14. 7. 2017  |  Mladina 28  |  Ihta

Če kaže verjeti delu Knjiga mrtvih filozofov avtorja Simona Critchleyja, je oče mednarodnega prava Hugo Grotius umrl za posledicami brodoloma, potem ko ga je po neuspešni plovbi iz Stockholma v Lübeck naplavilo na obalo blizu Rostocka. Nauk te zgodbe je najbrž ta: če si mednarodni pravnik, je včasih bolje izogibati se morja.

Ampak mednarodni pravniki, ki so sodelovali pri rojstvu razsodbe arbitražnega sodišča o meji med »nami« in »tistimi drugimi«, so pogumno dvignili sidro, zagrizli v izziv (»izziv« je beseda, ki se znotraj latovščine današnje državne birokracije uvršča na lestvico desetih najpriljubljenejših), delo opravljali dolgo, pozorno in profesionalno, v krogih blizu prevajalske službe zunanjega ministrstva se celo šušlja, da je razsodba spisana v presenetljivo lepi angleščini, tako da bodo težave z morjem poslej imeli le še tisti, ki jih razsodba »naslavlja« (še ena z lestvice desetih). Zlasti zato, ker se zdi, da pravzaprav ne vedo, kaj naj z njo. Parlamentarci so se v ponedeljek zgolj »seznanili« (tretja od desetih) z uradnim prevodom razsodbe (s stotinami strani v enem dnevu?), nato pa so skupaj z dijaki, ki so tistega dne prejeli rezultate poklicne mature, odvriskali na dolge, zaslužene počitnice. (To se pravi: zaslužili so si jih dijaki.)

Kaže, da je z razsodbo približno tako kot z valencijskim kelihom (domnevnim svetim gralom), kopjem vojaka Longina iz dunajske stolnice ali Veronikinim prtom (kristjanom v veselje sta na svetu kar dva). Posredi so sveti predmeti neprecenljive zgodovinske in kulturne vrednosti – pod pogojem, da verjameš vanje. »Tisti drugi«, ki so že zato, ker so drugi, po definiciji grdi, so glede razsodbe zagrizeni ateisti. Tudi Joško Joras je izgubil vero, minulega petka je v kamero jasno povedal, da je prestar, da bi še nasedal pravljicam. Medtem vernikom ne preostaja drugega, kot da v zvezi z razsodbo uganjajo svete obrede, upajoč, da se jim bo, če bodo dovolj marljivo molili, lepega dne prikazal Kristus.

Vseeno pa so tudi sveti predmeti lahko uporabni. Kar tiste, ki v Vatikanu opravljajo to, kar pri nas delajo ministrstvo, odgovorno za turizem, in TIC-i, vprašajte. Razsodba arbitražnega sodišča je v neskončno veselje kolumnistom, ki sicer v teh vročih dneh, ko se po svetu, če ne štejemo hamburškega ravsanja med politiki in med demonstranti, pravzaprav ne dogaja nič strupenih pripomb vrednega, ne bi imeli o čem pisati. In v veliko veselje je bila Miru Cerarju.

Naj roma po vaseh, ki so se po razsodbi znašle na »pravi« ali »napačni« strani meje, in mašuje, so mu nedvomno svetovali njegovi izraelski strokovnjaki za všečno podobo. Všečna podoba pomeni glasove na prihajajočih volitvah. Pri tem so strokovnjaki malce pozabili, da nam je vizualni lik Cerarja najbolj všeč, kadar ga nimamo pred očmi, ampak gotovo bi bilo še huje, ko se Cerar na romanje ne bi podal. Očitali bi mu brezbrižnost. Torej je moral vzeti pot pod noge, samo v tem je problem, da mu nihče, niti strokovnjaki ne, ni znal prišepniti, kaj natanko naj obljubi ljudem, ki se jih je razsodba gotovo dotaknila bolj kot ribičev v Piranskem zalivu in tistih petih cipljev, ki, beštije kot beštije, včasih nevede zaplavajo v Savudrijsko valo. Po več tednih, ko sem vlekla na ušesa, da bi izvedela, kaj konkretnega je Cerar ponudil najnovejšim »izbrisanim«, vem toliko kot nič; in povsem mogoče je, da natanko toliko vedo tudi sami.

Tretjič, razsodba je nepopisen vir navdiha desnici, ki na lepem točno ve, kako bi sama vse te nadležne zaplete z mejo rešila tisočkrat bolje. Za to bo pač potrebna nova, drugačna vlada, je s televizijskega zaslona junaško pribil Branko Grims. Fantje, nikarte mu nasedati. Kot smo že dejali, so tudi sveti predmeti lahko uporabni. Kopje iz dunajske stolnice morda ni tisto, ki je prebodlo bok Jezusa na križu, zagotovo pa ga je vihtel Karel Veliki, torej z zgodovinskega vidika le ni mačji kašelj. Tudi razsodba arbitražnega sodišča ni mačji kašelj; če bomo pustili času čas in ji dovolili, naj se v miru medi in zori, se utegne pokazati za koristno. Morda bo sčasoma na Hrvaškem tudi Plenkovićevo vlado zamenjala nova, drugačna, bolj pripravljena na dialog? Mar ne bi bila ironija, ko bi malone v istem trenutku v Sloveniji prišla na oblast politična opcija, ki dialoga kot političnega diskurza že sicer ne priznava, ki svojo politično strategijo gradi na pogrevanju starih zamer, sovraštvu, zavračanju vsega drugačnega in spogledovanju z vsem, kar je najnasilnejšega, najmanj premišljenega in najbolj demagoškega v slovenskih dušah? Razsodba bo odrasla, shodila bo in se naučila govoriti samo pod pogojem, da bosta obe strani, oče in mama naših prihodnjih meja, pokazali dobršen odmerek strpnosti, nežnih vzgojnih prijemov in medsebojnega razumevanja. Nekako se mi dozdeva, da morebitna desničarska slovenska vlada ne ustreza temu opisu, zato bi morda, če si iskreno želite dokončne rešitve slovensko-hrvaškega spora, na prihodnjih volitvah kazalo glasovati za tiste, ki so mu bliže.

Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti na možnost, da bo razsodba v prihodnje odvračala pozornost od resnično pomembnih vprašanj. Med vročinskim valom, ki je zajel Sredozemlje, je v Italiji zaradi poblaznelih temperatur že umrlo nekaj starostnikov in bolnikov. Pomembno vprašanje: koliko slovenskih upokojencev in kroničnih bolnikov ima dovolj denarja, da si lahko omislijo klimatsko napravo? Koliko si jih lahko privošči morje? Koliko revnih otrok bo med letošnjimi šolskimi počitnicami ostalo doma, v prenatrpanem in vročem stanovanju? Koliko novinarjev bo pozneje tarnalo, da jih izobražuje ulica? To so resnične teme, ki jih, arbitraža gor ali dol, ne bi smela zanemariti nobena vlada. Ne »naša« ne »njihova«.