Siobhan Dowd: Cesta utehe

Iskanje matere, najdenje resnice

Siobhan Dowd, irsko pripovednico, smo že brali, recimo njen roman Barjanski otrok o otroški mumiji, najdeni v irskem barju, ki si jo preiskovalci podajajo, ko vidijo, da je čisto prestara, da bi še bilo vredno iskati storilce. Imamo pa tudi zgodbo mladega najditelja, ki ga pestijo številne težave in še malo kolaborantski je zraven: vsi drugi navijajo za Bobbyja Sandersa in Irine gladovalce, on se druži s sovražnikom, angleškim vojakom.

Cesta utehe je pocestni roman. Dekle pri štirinajstih, ki najde rejničino lasuljo in se ji v hipu zvrti od možnosti življenja pod krinko in z drugo identiteto, starejšo in bolj suvereno, pobegne in se odpravi iskat mater. Nejasna predzgodba njenega otroštva, prizori partnerskega nasilja in podobno jo preganjajo, zato je bila že v popravnem domu problematična, slabo je krotila jezo, pa še v socialnega delavca je bila zaljubljena, on pa je z novim delovnim mestom izginil, saj gojenci in njihovi varuhi ne smejo vzdrževati stikov.

Holly, ki postane z lasuljo in v ukradenih intrigantnih cunjah Solace, neranljiva in izredno privlačna, se na štop prebija proti Irski, mimo policijskih patrulj, ki jo iščejo, spoznava različne modele, večinoma neškodljive in včasih malo izkoriščevalske. Dekle pri sedemnajstih, kolikor jih šteje po stilni preobrazbi, je pač lahek plen podeželskih pohotnežev, ki pobirajo punce ob cesti ali jim v diskotekah plačujejo pijačo. Napetosti, stalna negotovost in različni ljudje, ki ji kot v kakšni mitski zgodbi o junaškem potovanju pomagajo na poti, vse ji širi izkušnje, k povečani senzibilnosti pa pripomorejo tudi neprespanost, bežanje pred sprevodniki in padanje v situacije, ki jim nikakor ni kos, za vsako laž si mora izmisliti deset novih in tako v nedogled. Dokler na koncu med enim od napadov panike – že prej ima resne težave z nakopičeno jezo –, podkrepljenih s klavstrofobijo, ne spozna resnice o svojem odraščanju: kot bi se dvignila megla, jasno ugleda možnosti in se odloči za tisto, ki bi ji jo svetovali odrasli in ne katero od bolj avanturističnih in heroičnih, ki bi z drznostjo navdušila sogojence in vrstnike.

Siobhan Dowd potepuško dekle pelje skozi različne preizkušnje, predvsem pa gradi na njenem notranjem svetu, ki je vse prej kot pregleden ali preprost. Občutki izgubljenosti, zapuščenosti, pomanjkanje samozavesti in krivda za tisto, kar na poti ukrade, in to dobrim ljudem, vse jo peha v skrajna stanja. Ta pisateljica dobro in prepričljivo razčleni, svet ceste in prometa ponuja številne možnosti in seveda – gre le za problemski roman, ki se spogleduje s pisanjem za mladostnike – dober konec vse povrne, vse ure trpljenja in negotovosti in občutek osamljenosti in izgubljenosti.