Igor Omerza: Boris Pahor – V žrelu Udbe

+ + + +

V zadnji dekadi najbolj slavljen Slovenec je bil skoraj pol stoletja pod nadzorom Udbe.

Avtorju posamezni kritiki očitajo, da je nekritično obravnaval arhive tajne policije. A kaj to pomeni? Da materialov, ki jih je našel, ne bi smel objavljati, ne da bi poprej vsakega posebej preveril. Poskusimo jim dati prav. Toda s tem sprejmemo implikacijo, da bi moral Omerza namesto te napisati povsem drugačno knjigo. Poleg dolgotrajnega brskanja po arhivih bi moral vse podatke še enkrat, če ne kar večkrat, preveriti. Kar ima zelo neprijetno predpostavko, da udbovskim arhivom ne smemo verjeti. S tem pa stopimo v absurd: partijski vrh, od Kardelja navzdol, ki je jemal udbovska poročila kot najbolj verodostojne informacije, na podlagi katerih je ukrepal, je Udba vseskozi zavajala in z njim manipulirala!??

Sam očitek, da bi moral tekst namesto arhivske kronike prinašati poglobljeno družbeno analizo, pa je nesmisel tipa, da bi moral Salman Rushdie namesto romana Satanski stihi napisati sociologijo islama.

Torej – Omerzova knjiga resda ni briljantni tekst, je pa podrobni prikaz udbovskih poročil, pri katerih detektira tudi imena tajnih sodelavcev in zabeleži, kdo vse je dobival in prebiral ta poročila. Skratka, kdor hoče nadaljevati analizo partijskega gospostva, ima pred seboj dragoceno gradivo. Iz katerega je tudi vidno, zakaj si je dal stari režim toliko dela s Pahorjem. Ta je denimo kritične slovenske knjige, ki so izhajale zunaj Jugoslavije, elegantno eliminiral tako, da jih nobena založba ni uvozila. A bistri Boris je svojega Odiseja ob jamboru pripeljal z avtom čez mejo, potem pa ga kot poštno pošiljko poslal najrazličnejšim bralcem. Ker je bil italijanski državljan, metod zastraševanja s policijskimi zaslišanji in grožnjami pri njem niso mogli uporabiti. So pa špiclji potem sestavljali sezname teh, ki so prišli do knjige.

Prispevek k zgodovini delovanja slovenske politične policije.