Dunkirk

Vojna in film.

Britanski premier Churchill tistih znamenitih besed o tem, kako se bodo borili na obalah, poljih, ulicah in hribih (»Nikoli se ne bomo predali«), ni izrekel 6. junija 1944 po zavezniškem izkrcanju v Normandiji, kot se pogosto misli, temveč 4. junija 1940 po zavezniški evakuaciji s francoske obale (Dunkerque), kamor je nemška vojska stisnila 330.000 britanskih, francoskih, belgijskih, nizozemskih, kanadskih in poljskih vojakov, ki jih je potem »čudežno« odrešila kombinacija vode (ribiške ladje) in zraka (Royal Air Force). Evakuacija je bila kakopak nasprotje izkrcanja: v Nolanovem Dunkirku – babilonsko mozaičnem, ledeno nelinearnem, morasto distopičnem, intenzivnem kot Sicario, kinetičnem in že kar panfilmskem, posnetem s perspektive morja, čez katerega plovejo ribiške ladje (Mark Rylance), neba, na katerem Tom Hardy tolče nemške lovce, in obale, kjer zavezniška vojska pod nemo taktirko Kennetha Branagha agonično čaka na odrešilne rušilce – izgleda kot Titanik.

Nemška vojska je kot tista ledena gora, anonimna in fantomska, morje pa se krotoviči, valovi kaotično butajo, vojaki se sprašujejo, naj ostanejo ali zbežijo, čolni in barke, s katerimi se skušajo rešiti, se potapljajo, podpalubje se spremeni v pekel, vojaki panično skačejo v morje, se oklepajo rešilnih pasov in utapljajo, nekateri zaplavajo proti Angliji, a valovi nazaj prinašajo trupla. Christopher Nolan ustvari šekspirjanski Grand Guignol, v katerem nihče ne ve, kaj se dogaja, a je vsem jasno, da tisti, ki bodo to preživeli, ne bodo nikoli več povsem pri sebi. Dunkirk, ki vojne akte prikazuje kot filmske akte (film je vojna, vojna je film), izgleda kot totalni film, ki skuša izumiti svojo atomsko bombo. A po drugi strani – II. svetovne vojne, prve vojne, ki je bila ustvarjena za film (»oboroženo oko«, kot bi rekel Paul Virilio), ne moremo razumeti, če ne upoštevamo filmskih tehnik in strategij, ki so jo formatirale, psiholoških efektov, ki so bili močnejši in sugestivnejši od topov, in vojskovodij, ki so se imeli za režiserje.