Bravo!

Krvavi lov.

Zakaj so Romi v Romuniji še vedno tako diskriminirani in preganjani? Iz preprostega razloga: leta 1835, ko se tale romunski film dogaja, so bili za Romune to, kar so bili tedaj črnci za belce – sužnji. Vlaško, kaotični predel današnje Romunije, so z ene strani stiskali Otomani, z druge Rusi, s tretje pa francoska moda, toda bojarji, vlaška (otomanska) zemljiška gospoda, brez sužnjev niso mogli, tako da so bili Romi njihova last, njihovi stroji in njihove male dividende. Plaz se sproži, ko vsemogočni, ošabni, sadistični bojar (Alexandru Dabiju) za pobeglim sužnjem (Toma Cuzin), ki naj bi spal z njegovo ženo, pošlje ostarelega, izkušenega žandarja Constandina (Teador Corban) in njegovega naivnega sina Ionita (Mihai Comanoiu): Pripeljita ga živega ali mrtvega! Bolje živega! V slogu divjega zahoda.

A Bravo! izgleda natanko tako: kot vestern – no, eastern. Divji vzhod, konji, pejsaži, prerije (okej, karpatske stepe), fešte, salooni, etnične napetosti, groteskni liki, korupcija, lovci na glave, pregon. Tudi situacija – obešenjaška odisejada dveh kavbojev, stoičnega, ciničnega mentorja in njegovega zvedavega protežiranca – spominja na stare ameriške vesterne, a ima tisti novovalovski spin, ki so ga vesterni dobili v šestdesetih in sedemdesetih letih, še posebej v Italiji, kar pomeni, da ima trg čekane, da so kazni za razredne transgresije strašne, da je odpor sizifovski in da je moralni oportunizem znak modrosti. Vsaj tako uči Constandin, ki je vse to videl že tisočkrat in ki pravi, da bo svet ostal tak, kot je, in da se ne bo nikoli spremenil, a obenem ve, da v »riti ponižnih Hudič sedi s prekrižanimi nogami«. S tem pa ne meri le na Ceaușescujevo Romunijo. (Kinodvor)