Zgodovina ljubezni

Humanistična verzija lajka.

Poljski deček pred II. svetovno vojno sreča deklico, ki ji obljubi, da jo bo večno ljubil in da bo »najbolj ljubljena ženska na svetu«. Če bi bili tedaj v modi tatuji, bi si dal na ramo tetovirati: Leo & Alma forever! Toda ko skočimo za 60 let v prihodnost, ga najdemo v New Yorku – samega in osamljenega, jasno, zdaj starca (Derek Jacobi), ki še vedno fantazira o Almi (Gemma Arterton). Ne more je pozabiti. In veliko skokov v času nazaj in naprej je potrebnih, da bi nas tale epska telenovela – staromodno posneta po bestsellerju Nicole Krauss – prepričala, da je Alma še vedno »najbolj ljubljena ženska na svetu«, kar naj bi potrjeval tudi Leov roman Zgodovina ljubezni, ki se prikrade iz preteklosti.

Vse v tem filmu prikimava tej »večni ljubezni«, a tu je problem: film, ki ne pove ničesar o predvojni Poljski, ničesar o II. svetovni vojni, ničesar o New Yorku (le to, da tam še vedno živi Elliott Gould) in ničesar o družbah, skozi katere se sprehaja (o vsem tem nima dobesedno kaj povedati), si neprestano čestita za svoj humanizem in univerzalnost teme, ki jo je izbral, kot da te ljubezen – to, da ljubiš – odreši vse odgovornosti. Če ljubiš, ti je vse odpuščeno, tudi rasizem, če smo že ravno pri tem. Toda humanizem in ljubezen nista nujno dvojčka – ljubezen je preveč sebična. Zgodovina ljubezni nas skuša prepričati, da bi bilo vsem bolje, če bi bilo več ljubezni, a v resnici je ravno nasprotno – svet se trga, ker je ljubezni preveč. Pomislite le na vse tiste lajke, ki jih skuša film sicer ločiti od »prave ljubezni«, a sam izgleda le kot lajk romana, po katerem je posnet.