Aleš Berger: Arles, večkrat

+ + + + +

Skoraj deset obiskov mesteca v Provansi s prevajalsko rezidenco.

Zapisanih v žanru krokijev in beležk. Ki jih omogoča obilje časa; avtor je tam preživel skupaj skoraj leto. To ni potopis, niso krajevni utripi, so priložnosti zaživeti mesec, dva ali tri v Arlesu. Ki postane drugi dom tujca, ki nenehno opazuje.

Kaj bo torej vsebina? Knjige, ki jih je bral, kajpak, te, ki jih je prevajal, one, ki jih je listal, oddaje, ki jih je videl na televizijah, časopisni članki, pogovori z literati in prevajalci, znanci in neznanci, predvsem pa zorni koti. Ki iz vsakega hipa stkejo dogodek, celo iz šuma se prikaže najmanj Slovar šumov, torej knjiga. Zbirka kapsul, ki pa so tesno povezane v celoto. To, kar je stalnica, je forma krokija. Skica v slikarstvu, presajena v literaturo, kjer jo gradi kratka misel, esejistični obrat.

Vedno v istem mestu, a vsakič z drugačnimi zapiski. Nekoč prevajalec Cice v metroju, zdaj esejist, ki s svojimi besedami parafrazira Queneauja, a ne kot pastiš. Hoditi v Arles je skok iz domačega sveta, iz samoumevnosti, je priložnost biti sam in na novo zaživeti druge svetove. Beroč Bretonov roman Nadja odkriva antiroman, v njem nekaj deset fotografij, ki nadomeščajo večstranske opise. In medtem piše tudi sam antitekst, ki ga je nemogoče določiti: spominja na črtice, se zdi, da so beležke, kdaj drobci spominov, v manku besed jim prilepimo oznako kroki, a je žanr v resnici neulovljiv.

Veliki preobrat: prevajalec, ki je nekoč sledil avtorjem, si zdaj izmišlja formo, ki jo poganja ironija, kdaj sarkazem, zmeraj pa distanca do samega sebe.