Predstava pri dveh stebrih

Janko Lorenci

21. 7. 2017  |  Mladina 29  |  Kolumna

Smrtno resni obrazi politikov na spravni slovesnosti pri dveh betonskih stebrih so zbujali dvoumne občutke. Enako kot spomenik sam, zelo neimpozanten, milo rečeno. Razlagati si ga je mogoče različno, a to seveda velja za vsak spomenik. Vse skupaj je delovalo nekako brezoblično, neizrazito. Še najizrazitejša je bila odsotnost množic.

Slovesnost lahko vzamemo dobrohotno. Ni mogoče reči, da je spomenik čisto mimo; žrtvam vseh vojn se je mogoče pokloniti brez pomislekov. To je še najvarnejši, najširše sprejemljiv okvir za občutljivost do naše zgodovine. Sprava je vedno zaželena, težava je v tem, da je v javni zavesti ozko omejena na vojno dogajanje in čas tik po njem. Druga zgodovinska obdobja so bolj ali manj nesporna in ne zbujajo močnih ali zelo kontroverznih čustev. Drugače je s spravo: emocije v zvezi z njo so tesno vezane na partizane in domobrance, na spoštovanja vreden osvobodilni boj in izdajalsko kolaboracijo, na večplastno problematiko komunizma in hud povojni zločin. Tu sprava ni dosežena, čeprav bi bila blagodejna, saj bi prinesla manj razklano, mirnejšo, treznejšo družbo.

A kaj je pravzaprav sprava? Dogovor politike o njej ali čustvovanje, obnašanje ljudstva? Je eno in drugo, a pomembnejša je sprava ljudstva, če je množična in pristna. Množična bi bila na primer, če bi jo vzelo za svojo 80 odstotkov prebivalstva. Pristna pa, če omenjena polpreteklost ne bi več zbujala zamer, sovražnosti, frustracij, ampak kvečjemu zavedanje, da je bilo v tistih časih stanje grozno, bratomorno, da je narodu (s kolaboranti vred) grozilo iztrebljenje. In da so razmere zdaj neprimerno boljše.

Toda ne resnična sprejetost, množičnost sprave in ne njena pristnost, globina nista zanesljivo in dokončno izmerljivi. Kaj pa če se bližamo omenjenemu odstotku sprejetosti? Spada k spravi tudi ravnodušnost, nezanimanje za tisti čas? Ankete so pomanjkljive in zbujajo vedno manj zaupanja. Vendar nekako vemo, da stoodstotne sprave zlepa ne bo, da pa se je po drugi strani sprava med ljudstvom že zgodila – vsaj toliko, da stanje nesprave samo po sebi ni huda narodna nadloga. Tema ni mrtva, a počasi izginja iz vsakodnevnega čustvovanja in ravnanja.

Velika nadloga pa je sprava, ki bi jo morala opraviti politika. Položaj je absurden: šele s politiko nastaja stanje, v katerem je potreba po spravi večja. Politika se obnaša kot požigalec in gasilec v eni osebi.

Seveda ne-spravljenost ni samo posledica političnega oživljanja polpreteklosti. Del te naše slavno-mučne zgodovine živi naprej samostojno, brez zunanjih impulzov, zlasti med tistimi, ki jih je polpreteklost neposredno prizadela. Vendar stare rane in frustracije najbolj oživlja politika sama, ki spravo v marsičem zlorablja, kar ji med drugim dopušča njena neizmerljivost. Politika spravo prej onemogoča kot omogoča njen naravni tok, se pravi postopno pozabljanje. Pri tem ni povsem enaka. Spoštovana kolegica Ranka Ivelja po mojem nima prav, ko pravi, da je za nespravljenost kriva predvsem politična levica. Res ni za spravo storila vsega, kar bi lahko (npr. prej dostojno pokopala pobite). Toda med drugim se je za povojni zločin že večkrat opravičila, desnica, zlasti njen hegemon SDS, pa se za kolaboracijo in lastne zločine še ni. Demone polpreteklosti načrtno najbolj kliče prav (skrajno) desna SDS, ki se poleg Levice edina ni udeležila spravne slovesnosti pri stebrih. Odsotnost dveh tako zelo različnih strank bode v oči. SDS se je z neudeležbo kot po navadi brezsramno sprenevedala, saj dobesedno živi od oživljanja in pačenja polpreteklosti, da bi se zdela tudi sedanjost čim slabša. Meščeva Levica pa bi ravnala pametno, če bi naravnost rekla, da se političnih spravnih igric ne gre.

Kakorkoli, stanje nesprave godi tako rekoč vsej politiki, eni strani (desnici) bolj, drugi manj. Brez nje bi se polpreteklost kot kolektivna psihična rana celila hitreje. Če ne drugega, vidijo stranke v gmoti nespravljenih ljudi zalogo svojega kroga volivcev. S katerimi, razdeljenimi tudi po tej ločnici, je laže manipulirati. Tudi pri spravi velja: deli in vladaj.

A sprava seveda ni osrednje vprašanje današnjega časa. Bistveni vprašanji sta: kako napraviti družbo humanejšo, bolj enako in stabilnejšo, in drugič, kako ustaviti naglo propadanje okolja. Današnja etablirana politika – nikakor samo naša – na ti tesno povezani vprašanji nima odgovorov, saj je bistveni del pogona, ki ohranja status quo, za večino boleč in vedno bolj negotov. Zato ji pobegi v preteklost, oživljanje starih frustracij ustrezajo. Hkrati jaha na novih strahovih. To ni vsa razlaga, zakaj se zdi vprašanje sprave kar naprej enako živo, a je gotovo njen pomembni del.

Skratka, tako, od politike vodeno spravljanje (hujskanje) ljudstva je prej škodljivo kot koristno. Zato bi bilo spravo najbolje prepustiti njenemu lastnemu, naravnemu ritmu – samozdravljenju, ki ga prinaša minevanje časa in izmenjavanje generacij. Politika, kakršna je, globlje sprave, ki je javna stvar in hkrati stvar intime, ne more doseči, tudi če bi to iskreno hotela. A še v tem primeru je ne bi mogla zaukazati, saj sprava na ukaz ne obstaja. Lahko bi jo samo priporočala in ustvarjala razmere, ki bi bile zanjo ugodne.

Tega ne počne. Zato so njena simbolna spravna dejanja umetelna, dejanja v prazno, predstava drugorazrednega gledališča. To je glasno govorila tudi odsotnost množic na proslavi pri dveh betonskih stebrih. Če množice nekaj vzamejo za svoje, pridejo.