George A. Romero in moč živih mrtvecev

Ko gledate svet, imate občutek, da je nastal v nakupovalnem centru. Pa ni. Nastal je na pokopališču. Nekje v Pensilvaniji. Leta 1968.

Barbra (Judith O’Dea) in Johnny (Russell Streiner), sestra in brat, se pripeljeta na očetov grob. Atmosfera je mračna, zagrobna in morbidna – z ameriško zastavo v ozadju. Manjka le oče, ki bi vstal od mrtvih. A ga nadomesti moški, ki izgleda tako, kot da so ga ravno potegnili iz groba. Jasno, Barbra in Johnny nista cinefila, zato nimata pojma, kdo je to. Ko ta moški – zombi, living dead – nenadoma zgrabi Barbro, junaško vskoči Johnny, a z glavo trešči ob nagrobnik – in umre. Ne zato, ker bi bilo z njim kaj narobe, temveč zato, ker je nekaj narobe s svetom. To, da si živ, ni več prednost.

Barbra se zateče na osamljeno kmetijo, kjer se ji kmalu pridruži Ben (Duane Jones), temnopolti šofer tovornjaka, v kleti pa se že skriva nekaj »preživelih«: zakonski par s hčerkico in najstniški parček. Zgoraj leži napol požrto truplo.

Čas je, da se utrdijo in zabarikadirajo: pred vrati so zombiji, ki ne tečejo, temveč pešačijo – počasi, okorno, nerodno, inertno, artritično. Kar je toliko srhljivejše: živi tako dlje gledajo smrt, ki prihaja. Kot bi lastno smrt gledali v slow-motionu. V nekem smislu umrejo od groze, ki jih paralizira, tako da postanejo lahek plen. Smrt ni konec življenja – obstaja tudi posmrtno življenje, uči in obljublja krščanstvo. Nič ni strašnejšega od posmrtnega življenja.

Kot poročajo radijske in televizijske postaje, je izbruhnila epidemija, menda posledica sevanja, ki ga je sprožila eksplozija vesoljske sonde, in prebudila mrtve, tiste nedavno umrle; ti vstajajo iz grobov in prihajajo po svoj kos mesa. To, da jim odstreliš roke ali noge, jih ne ustavi. Tudi strel v srce jih ne ustavi.

Zombije ustavi le strel v glavo. In nič drugega. Izprani možgani so še vedno možgani.

A radijske in televizijske postaje zamolčijo, da je zombijem ponovno vstajenje omogočil prav krščanski pokop: v krsti. Zato se zombiji, transfiguracije apokalipse, sodnega dne, ponovnega vstajenja, drugega prihoda in posmrtnega življenja, sladkega poslej, tako zelo bojijo ognja – ker se bojijo kremiranja. Kot kasneje poudari TV-napovedovalec: vsi mrtvi se bodo vrnili, razen če jih ne bodo sežgali, kremirali. Zato jih kasneje, kot vidimo, mečejo prav na ogenj. Kakor zapove šerif McClelland (George Kosana): »Vrzite to reč na ogenj! Nočemo, da ponovno vstane!« A po drugi strani: če bi te, ki se v zombiadah vrnejo, kremirali, bi verjetno izgledali tako, kot da so jih ravno potegnili iz pepelnika.

Posmrtno življenje je res odvratno. In Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead), ki jo je posnel George A. Romero, je bila popoln sakrilegij: žive, ujete na ruralni kmetiji, simbolnem zavetišču tradicije ter družinskih, krščanskih vrednot, sooči z vsem gnusom in vso morbidnostjo posmrtnega življenja, ki ga kliče in obljublja krščanstvo.

Individualni zombi je prepočasen za zgodovino, toda ko se zombiji ozavestijo in združijo, ko torej postanejo razred, zgodovino prehitijo.

Tisti, ki slavijo krščanske vrednote, slavijo tudi družino in dom, zato se držijo doma. Ne bi se ga smeli. Sedmerica, ki se zabarikadira v kmečko hišo, zombijem olajša delo – zombiji resda hodijo počasi, toda ko se živi zaprejo v hišo, je to kri na mlin zombijev, saj imajo dovolj časa, da se tja, pred hišo, zgrnejo z vseh koncev. In nenadoma jih je preveč.

Ni problem osamljeni zombi – problem je množica zombijev. Živi sami ustvarijo množico, ki jih bo požrla. Zombiji uživajo v svoji množičnosti – v svojem kopičenju, svojem množenju, svojem rojenju, svojem mrgolenju, svoji masifikaciji, svoji homogenizaciji, svojem bratstvu, svoji enotnosti. Živi pa ne. Žrejo se med sabo – prepirajo, psujejo. Uživajo le v svoji sebičnosti. Zombiji ne žrejo drug drugega. Solidarni so in kooperativni. Delujejo kot eden. Živi niso niti solidarni niti kooperativni. Vsak misli le nase – in na lastno preživetje. Zombiji so kolektiv. Živi so drug drugemu pes. Skupnost – in »človeška komunikacija«, kot bi rekel Romero – jih ne zanima, še manj privlači. Skupaj so le zato, da bi lažje diskriminirali in segregirali, da bi torej lažje koga žrtvovali in ga vrgli nočnim pošastim, »neznanemu«. Zombiji so njihovo nasprotje. Ko si mrtev, lažje shajaš z drugimi.

Politika živih mrtvecev

Noč živih mrtvecev je črno-beli film o mrtvih, ki so skupnost, in živih, ki to niso več. A ironično, Noč živih mrtvecev – no, Noč jedcev mesa (Night of the Flesh Eaters), kot se je glasil izvirni, delovni naslov – je bila skupnostni projekt, saj ga je producirala družba Image Ten, ad hoc skupina desetih prijateljev in znancev. Vsak je prispeval »zagonskih« 600 dolarjev (najprej so mislili, da bodo film posneli za 6000 dolarjev), snemati so začeli junija 1967, snemali so kampanjsko (s prekinitvami devet mesecev, pogosto so spali kar na kmetiji), vsi pa so pri filmu, ki je dejansko stal 114 tisoč dolarjev, opravljali tudi druge naloge. »Vsak investitor je moral k filmu nekaj prispevati,« pravi David Konow (Reel Terror, 2012).

Še bolj ironično: skupnostni projekt je v trenutku, ko je nastal, postal last najširše skupnosti, globalne javnosti. Distribucijo je prevzela družba Walter Reade Organization, toda ob spremembi naslova – iz Noči jedcev mesa v Noč živih mrtvecev – so na original pozabili dodati notico o varstvu avtorskih pravic (copyright), tako da je film avtomatično padel v javno domeno. Kar pomeni, da je lahko Noč živih mrtvecev, sicer velik hit (v Ameriki je pridelal 12 milijonov, po svetu pa še 20 milijonov), vrtel vsak – in z njim služil. Tudi kasneje, ko sta prišla vhs in dvd. Nikogar ni bilo treba nič vprašati. Nikomur ni bilo treba nič plačati.

Noč živih mrtvecev je bila popolna metafora razpada ameriške družine. In to v obeh smislih – ameriške politične družine in ameriške nuklearne, patriarhalne družine.

Noč živih mrtvecev, ki je doživela kopico rimejkov (tudi barvnih, animiranih, 3D ipd.), nadaljevanj, predzgodb in parodij, je bila ultimativni skupnostni projekt, saj se je vsem izplačala. Izplačala se je vsem, ki so jo eksploatirali, tržili, prodajali, vrteli, in izplačala se je popkulturi, saj je sprožila pravo zombikaliptično manijo, na stotine in stotine zombijskih filmov, serij, stripov, romanov in igric-, na stotine in stotine imitacij in derivatov. Noč živih mrtvecev je ustvarila prihodnost – prebudila je mrtve, ki so se potem le še množili. Še vedno se.

George A. Romero, ameriški auteur kubansko-litovskega rodu, ki se je rodil leta 1940 v New Yorku, je kariero začel z industrijskimi, promocijskimi filmi (za pivo, pralne praške, U. S. Steel in politike, tudi za Richarda Nixona), ki jih je producirala precej boemska firma Latent Image, Noč živih mrtvecev pa je zmodeliral po Hawks-Nybyjevem Stvoru s tujega planeta, Hitchcockovih Ptičih, drive-in eksploatacijah firme AIP, Lewisovem grandguignolskem šokerju 2000 manijakov, grozljivih stripih založbe E. C., Wellesovem Othellu in predvsem Mathesonovi postapokaliptični klasiki Jaz sem legenda, v kateri zadnjega človeka oblegajo horde vampirjev.

V Noči živih mrtvecev se obleganje osamljene kmetije prelevi v politično alegorijo šestdesetih let, jeze in kaosa, boja med mainstreamovsko, populistično, patriotsko, dominantno, materialistično, statusquojevsko večino, ki jo predstavljajo robotski, premočrtni, sestradani, požrešni, brezdušni, enoumni zombiji, in novo, kontrakulturno, disidentsko manjšino, ki jo je tedaj predstavljal koktajl državljanske nepokorščine, črnskega boja za državljanske pravice, nove levice, ženskega gibanja, komunskega samoorganiziranja, študentskega revolta, vodnarskega nonkonformizma, protivojnega gibanja, prevrednotenja vrednot, protestnih maršev, direktne demokracije in psihedeličnega »spreminjanja zavesti«.

Noč živih mrtvecev je bila transgresivna inscenacija velike kulturne vojne, velike družbene transformacije, obenem pa tudi kritika »vampirskega« laissez-faire potrošništva (fast food). Zombiji, ki žrejo ljudi, izgledajo kot ultimativni konzumenti. Nezadržni so in nenasitni.

Jasno, Noč živih mrtvecev ni bila le kritika ameriškega kapitalizma, temveč tudi kritika njegovega podaljška – ameriške zunanje politike, ameriškega vojaškega intervencionizma, ameriške sadistične posesivnosti, ameriške imperialne požrešnosti, ameriškega kanibaliziranja tretjega sveta, predvsem kakopak Vietnama. Tu so vsi zaščitni znaki vietnamske vojne: search & destroy operacija (katere cilj je likvidacija zombijev), vojaški helikopter, walkie-talkie, napalm (sežiganje zombijev) in vojaški psi. Vojna je iz Vietnama prišla v Ameriko. Američani so začeli žreti drug drugega. Amerika se je vietnamizirala.

A vojaški psi nastopajo tudi kot referenca na pse, s kakršnimi je ameriška policija kontrolirala in strašila črnske protestnike, recimo leta 1963 v Birminghamu (Alabama). Finalni prizor, v katerem Bena hladnokrvno ubijejo in njegovo truplo z mesarskimi kljukami zvlečejo na grmado, spominja na čase, ko so črnce v Ameriki linčali in sežigali. Upor manjšine, ki ga vodi črnec (tudi v Vietnamu so v prve vrste pošiljali črnce), izgleda kot upor sužnjev, še zlasti če pomislimo, da se praktično ves film odvrti na osamljeni farmi, ki spominja na nekdanje južnjaške plantaže, grobove mnogih črncev.

Romero je večkrat poudaril, da ni hotel posneti niti političnega filma niti filma o medrasnih odnosih (temveč film o svetu, ki se spreminja, o ljudeh, ki se tudi v najkritičnejših trenutkih ne razumejo), da Duana Jonesa ni angažiral zato, ker je črnec, temveč zato, ker je bil med vsemi njegovimi prijatelji in znanci najboljši igralec, in da v filmu nihče ne omeni, da je črnec (tudi tega, da so živi mrtveci zombiji, nihče ne omeni, če smo že ravno pri tem), toda ko so film ravno končali, so sporočili, da so v Memphisu ustrelili črnskega voditelja Martina Luthra Kinga. To je bil trenutek, je opozoril Romero, ko je Noč živih mrtvecev postala »racial film«.

Šerif McClelland, ki vodi search & destroy pregon zombijev, oznani: »Ustrelite jih v glavo!« Le tako jih lahko pokončajo. »Shoot them in the head!« Ni druge poti – večina si lahko manjšino podredi le tako, da ji ubije možgane, da ji torej izpere možgane. Strel v glavo je resnica boja za »hearts and minds«, ki je na meniju vsakič, ko Amerika širi demokracijo in svobodo – ali pa ko skuša osvojiti »drugo« Ameriko. Dve leti kasneje so narodni gardisti na Univerzi v Kentu (Ohio) ubili štiri protestnike. Ubili so jih zato, ker so jih lahko. Tako kot so ameriški vojaki pobijali Vietnamce – ker so jih lahko. In tako kot v Noči živih mrtvecev pobijajo zombije – ker jih lahko. Ker so itak že mrtvi. A takšna je ameriška percepcija tretjega sveta – ljudje, ki živijo tam, v tretjem svetu, so že mrtvi. Ko jih pobijamo, jim delamo uslugo! Kot bi rekel šerif McClelland: »Dober strel! Okej, mrtev je. Poberimo ga! Še eden za na ogenj.« Ne, zombiji niso edina reč, ki se je moramo bati.

Noč živih mrtvecev, ki je izrisala ameriško »srce teme«, je bila popolna metafora razpada ameriške družine. In to v obeh smislih – ameriške politične družine in ameriške nuklearne, patriarhalne družine. Tu se razbesni medgeneracijski spopad: sinovi vs. očetje, hčerke vs. matere. V noči, ko vstanejo mrtvi, otrok, sicer svetinja holivudskega kanona, raztrga in požre svojo mater, brat, ki se na koncu vrne (kot zombi), pa naskoči sestro. In kuga se širi – vsi ji podlegajo. Izhoda ni. Družinske vezi, materinstvo, samožrtvovanje, zakon in ljubezen, stebri holivudskega kanona, nimajo več nobenega smisla. Nikogar ne rešijo. Nimajo več nobene katarzične, regenerativne, mobilizacijske, ideološke moči.

Romantični najstniški parček, prihodnost nuklearne družine, svetosti zakona in heteroseksualnega zveličanja, eksplodira in zgori v tovornjaku, njegove dobro zapečene ostanke pa požrejo zombiji. Ne, ne gre le za »množično histerijo«, kot poudari TV-voditelj. Družina, dom, družba in nacija so v procesu cinične, avtokanibalske dezintegracije. Kot slišimo: »V tem, da živimo skupaj, morda res ne uživamo, toda to, da skupaj umiramo, ne bo pomagalo.«

Amerika se zombificira. Iskanje hrane je nekaj delinkventnega, zločinskega, kanibalskega – v nasprotju z etiko kapitalizma. Amerika postaja pokopališče – Arlington. Le da zombijev, »nevarnega mrtvega mesa«, ne pokopavajo. Happy enda ni. Optimizma je konec. Zmaga nihilizem. Vsi begunci, skriti na kmetiji, umrejo.

Amerika postaja pokopališče – Arlington. Le da zombijev, »nevarnega mrtvega mesa«, ne pokopavajo. Happy enda ni. Optimizma je konec.

Celo junaštvo, racio vsakega holivudskega žanra, nima več nobenega smisla – junaškega, pogumnega, požrtvovalnega Bena na koncu likvidirajo. Ko zjutraj zleze iz kleti, ker zunaj zasliši človeške glasove, ga gardisti ustrelijo. Toda ne ustrelijo ga zato, ker bi bil zombi, temveč zato, ker je črn. Ali bolje rečeno: ker je črn, mislijo, da je zombi. In vsi gardisti so belopolti. Ko belopolti zagledajo črnca, imajo pravico, da se ustrašijo za življenje. Finale Noči živih mrtvecev – belski policist hladnokrvno ustreli črnca – je potemtakem v popolni resonanci s tem, kar se zadnja leta dogaja v Ameriki.

Martin Luther King ni imel leta 1968 nobenih možnosti. Ko se je razvedelo, da so ga ustrelili, je črnska skupnost ponorela. Ameriška mesta – Detroit, New York, Washington, Chicago, Baltimore, Kansas City, Wilmington, Louisville, Cincinnati, Trenton – je preplavil cunami besa, nemirov, revolta in državljanske nepokorščine (Holy Week Uprising). Tudi Romerov Pittsburgh – predvsem soseske Homewood, Hill in North Side – je gorel, tako da so poklicali Nacionalno gardo, da je obračunala s kaosom. Organizirano nasilje oblasti je tako groteskno in srhljivo kot spontano nasilje zombijev.

Zora živih mrtvecev

Noč živih mrtvecev je vse spremenila. Romero, »Shakespeare zombijskih filmov«, je zombijsko ontologijo povsem prenovil. Prvič, zombije je očistil etnofobičnega vuduizma in religiozne, okultne ezoterike. Drugič, zombije je sekulariziral – zombiji so naši bližnji, sosedje. Ali kot je rekel v nekem intervjuju: »Sosedje so srhljivi, že ko so živi.« Kaj šele, ko so mrtvi. In tretjič, zombije, prej marginalne filmske pošasti, je prelevil v karizmatične pošasti nove dobe in predvsem v silovito socialno metaforo, »briljantno, odprto metaforo vseh topičnih tesnob«, kot sta zapisala J. Hoberman & Jonathan Rosenbaum (Midnight Movies, 1983).

Noč živih mrtvecev je bila hudo močno transformativna, zelo transgresivna in zelo šokantna – postala je kultna. In strašno vplivna. Zombiade so se v sedemdesetih letih širile kot demokracija. Romero je šel drugam (Vedno je vanilja, Lačne žene, Zblazneli, Martin), toda do leta 1978 se je Amerika tako zombificirala, da je terjala njegov zombijski komentar.

Zora živih mrtvecev (Dawn of the Dead) se je dogajala nekaj tednov po izbruhu epidemije, ko so Ameriko že preplavili in okupirali zombiji in ko se skupina preživelih s helikopterjem zateče v pittsburški nakupovalni center Monroeville. Kam pa, če ne v nakupovalni center, ki ljudi – potrošnike – vedno navdaja z občutkom varnosti. Nakupovalni center učinkuje terapevtsko: tu se lahko človek sprosti in oddahne ter spočije od stresa in pritiskov zunanjega sveta, nenehnega drvenja, vsega hudega. Raj! Nakupovalni center, utopični otok, gated community, človeka opolnomoči, vrne mu samozavest in samospoštovanje. Tu je na varnem. Tu mrtvi kar oživijo. Ja, v nakupovalnem centru se mrtvim vrne volja do življenja.

Pred nakupovalni center kmalu pridejo tudi zombiji. Nakupovalni center je tudi zanje raj, ultimativna destinacija, metropola posmrtnega življenja – nebesa. Ko umreš, greš v nakupovalni center. Zombi je tu postal metafora sodobnega konzumenta, ki se ne reproducira s seksom, temveč s konzumiranjem.

Vojna med zombiji in ljudmi je le še vojna med dvema vrstama konzumentov – med tistimi, ki jim je potrošniška družba že povsem izprala možgane, in onimi, ki se še upirajo in ki jih od popolne konzumentske avtomatizacije loči le ugriz.

Zora živih mrtvecev – posneta v času velikega nezadovoljstva, socialne, ekonomske in politične negotovosti, recesije, hudih naftnih šokov, stagflacije, prvih neoliberalnih aperitivov, razpada keynesijanske brettonwoodske arhitekture povojnega sveta, začetka financializacije in deindustrializacije – je kritika konformizma in ekscesne, spektakelske, uniformirane družbe, ki je vse zvedla na trošenje in brezdušno, avtomatično konzumiranje.

Tudi ko ljudje umrejo, se še vedno ne morejo ločiti od trošenja – od tega, kar je definiralo njihovo identiteto, od tega, kar jih je delalo žive. V nakupovalni center pridejo nagonsko. »To je bil zanje pomemben kraj.« A tudi ko se preživeli zabarikadirajo v nakupovalni center, začnejo brezmejno konzumirati. Vse je njihovo. Vsi artikli, vsi produkti, vse blago. Raj! Kapitalistična utopija! Sveta je konec, toda preživeli noro in karnevalsko konzumirajo, se divje nažirajo, igrajo arkadne igrice, si serijsko natikajo nova oblačila, odpirajo sefe blagajn in mečejo bankovce. To je njihov ultimativni shopping spree. Sveta je konec, a dobijo dostop do vsega. Zadnji ljudje se hočejo le regresivno, otročje, orgiastično utapljati v izobilju razkošja.

Nakupovalni center – obljubljena dežela, v kateri bi lahko povsem mirno sobivali z mrtvimi – bo preživel konec sveta.

Zora živih mrtvecev – orjaški hit in vivisekcija družbe ekscesa – je pokazala, kaj se zgodi, ko nakupovanje postane edini način političnega samoizražanja, ko se lahko ljudje politično izražajo le še s trošenjem in ko od demokracije ostane le še konzumiranje.

Pobijejo sicer rekordno število zombijev, pa ni nič bolje: družbe ni več, država je paralizirana, mediji so kontraproduktivni, množice so neumne in nagonske, institucije niso rešitev, ljudje so le še hrana, junaštvo je le še program trošenja – kot nasilje. Status quo moti le mrtve. Bolj ko so mrtvi, bolj so požrešni. In ker so požrešni, so mrtvi. Tekma preživetja je dirka navzdol.

Revolucija živih mrtvecev

Sedemdeseta leta so se odlomila v osemdeseta, v čas Ronalda Reagana, neoliberalne revolucije, deregulacije trga, privatizacije vsega, svobodnega podjetništva, japijevskega ekscesa. »Pohlep je dober,« je leta 1987 v Stonovem Wall Streetu dahnil Gordon Gekko (Michael Douglas), kralj Wall Streeta in družbe, v kateri je bilo vsega preveč, denarja in nasilja.

Ta neoliberalna distopija je terjala Romerov zombijski komentar – in ga leta 1985 tudi dobila. Dan živih mrtvecev (Day of the Dead) se je odvrtel v klavstrofobičnem, podzemnem vojaškem kompleksu, v katerem lahko preživeli vojaki in znanstveniki, ki iščejo zdravilo proti zombifikaciji, ugotovijo le: »Preplavili so nas! Zdaj smo manjšina!« Zombiji so strli, zgazili in opustošili Ameriko. Nakupovalni centri so zaprti. Od kapitalizma, ki je raztrgal vse človeške vezi, ostane le še podzemni bunker. Ja, kapitalizem se konča v jami. In ja, kapitalizem je regresiven, tisti betonski bunker pa je njegov nagrobnik.

Ker pa ti »jamski« ljudje vedo, da nimajo dovolj streliva, da bi vsakega zombija ustrelili v glavo, mengelejevsko eksperimentirajo z ujetimi zombijskimi »primerki«, predvsem Bubom (Sherman Howard), »udomačenim« zombijem, ki je sposoben učenja, napredovanja in evolucije. »Treba jih je prepričati, da so dobri fantki in punčke – tako kot so prepričali nas,« pravi dr. Logan (Richard Liberty). »Oni so mi!« Mrtvi »mi«, toda bolj živi od »nas«, saj živijo in delujejo kot skupnost, ki razžira kapitalistični status quo, kot še neozaveščeni razred, ki se šele uči in ki nima česa izgubiti (mrtvi so itak že!), kot revolucionarni razred, ki še ne ve, da je revolucionarni razred in karizmatična zgodovinska sila.

Vsi ti ljudje snemajo in snemajo, pa četudi snemajo svojo smrt. Šele ko umrejo, imajo občutek, da živijo.

Na začetku novega stoletja, ko sta 11. september in ameriška reakcija nanj svet vrgla s tečajev, ko so svet preplavile apokaliptične vojne, ko je Bush nakupovalne centre z vojsko raztegnil vse tja do Iraka in Afganistana, ko so zombiji postali fina metafora Busheve »deadish« dobe, patriotizma (Amerika vedno reši vse probleme in ustvari boljši svet!) in kolektivne histerije (da bi preživel, bom vse pobil!), pa tudi fundamentalistične blaznosti (zombiji so peklenska kazen za seks, abortuse, homoseksualnost in poroke istospolno usmerjenih!), socialnega darvinizma (vedno preživimo! narava le poskrbi, da se razredčimo! najboljši preživijo!) in potrošniške mrzlice (naj vas konec sveta ne odvrne od nakupovanja!), in ko so izrojene neoliberalne politike vse bolj klicale katastrofo, je bil čas, da se Romero vrne z zombijskim komentarjem in pogleda, kako je z razredno zavestjo zombijev.

V Deželi živih mrtvecev (Land of the Dead), ki jo je posnel leta 2005, se zombiji uprejo fašistoidnim elitam, ki se mastijo v steklenem, enklavskem, nebotičnem stolpu, ošabni glorifikaciji njihovega božjega kompleksa. Zombiji se ozaveščajo – ne kot posamezniki, temveč kot razred. Niso več le pasivni, tihožitni, nagonski postfordistični tropi – aktivirajo se, angažirajo, radikalizirajo, revolucionirajo. Hočejo spremembo. Njihovo samozavedanje postane materialna sila. V roke ne vzamejo le orožja, temveč tudi zgodovino.

Individualni zombi je prepočasen za zgodovino, toda ko se zombiji ozavestijo in združijo, ko torej postanejo razred, zgodovino prehitijo. Prihodnost nosijo v svojih rokah, saj kolesa zgodovine ne vrtijo nazaj, obenem pa ne branijo le svojih sedanjih, temveč tudi svoje prihodnje interese.

Toda neoliberalizem, ki je ljudem požrl možgane, je prepad med revnimi in bogatimi tako zaostril, da se zombijski revoluciji pridružijo tudi razlaščeni, socialno mrtvi ljudje, ki životarijo v kužnem blatu – in ki se le še pretvarjajo, da so živi. Razredna razlika je precej večja od razlike med ljudmi in zombiji. Večina, ki živi tako, kot da je v manjšini, se upre manjšini (finančni eliti, plutokraciji), ki živi tako, kot da je v večini.

Romero, vrhunski kronist družbenih mutacij, filmski Balzac, ki je zombija imenoval »proletarska pošast« (Marx in Engels pa sta prav v proletariatu videla grobarja kapitalizma), je takoj po Deželi živih mrtvecev posnel še dve zombiadi, Dnevnik živih mrtvecev (Diary of the Dead, 2007) in Preživetje živih mrtvecev (Survival of the Dead, 2009). Ne, tokrat z nadaljevanjema ni čakal – svet se je spreminjal hitreje kot prej, tako da je terjal sprotne komentarje Romerovih živih mrtvecev.

Zato ne preseneča, da se je v Dnevniku živih mrtvecev le sarkastično nasmehnil digitalni naciji, ki je tako obsedena s snemanjem svojega življenja (z jedmi vred), da je vprašanje, ki ga slišimo en passant, povsem logično: »Ali nas je vredno rešiti?« Vsi ti ljudje snemajo in snemajo, pa četudi snemajo svojo smrt. Šele ko umrejo, imajo občutek, da živijo.

A se bodo vrnili. Smrt je kul. Vrne te v življenje.