Anja Slapničar, oblikovalka keramike

V oči ji je padla skodelica. Nizka, trebušasta skodelica s tremi okrasnimi bunkicami. Držalo ima prifrknjeno navzgor in iz njega štrli še rožiček. Ta skodelica je danes razstavljena v Dolenjskem muzeju. Pred več kot dvema tisočletjema pa so jo uporabljali Kelti, eno od ljudstev, ki so se ustalila natanko tam, od koder izvira tudi sama.

Skodelico so našli v Novem mestu, na znanem arheološkem najdišču na Marofu, enem od sedmih mestnih gričev. Ona pa je odraščala streljaj proč, v novomeški četrti Bršljin. Če bi lahko potovali skozi čas, bi bili torej sosedje, in, kdove, morda bi te skodelice izdelovali celo skupaj. Sama ne bi imela nič proti, saj jo vse bolj zanima naše izročilo, poleg tega pa glino najraje oblikuje ravno v skodelice. »Dotikamo se jih z ustnicami. Za koliko predmetov lahko rečemo, da jim pustimo tako blizu?« vpraša.

Seveda ji tista prej omenjena skodelica ni dala miru. Zato se je pred nekaj meseci odpravila v naravo in tam nabrala glino, ki se ji je zdela najprimernejša za ta podvig, pogosto jo namreč nabere sama, pa četudi to pomeni, da z naključno najdenim »zakladom« napolni najlepšo torbico, in pod njenimi rokami so začeli drug za drugim nastajati unikatni kosi, njena interpretacija železnodobnih skodelic. So glinene, a ker je gline izbrala skrbno, so videti železne. Sem in tja celo rjaste.

Ja, zadnje čase precej premišljuje o zapuščini naših predhodnikov in o tem, kako bi jo lahko oživili na moderen in hkrati še vedno samosvoj, avtorski način. Veliko je namreč potovala in se na različnih koncih sveta podučila o tamkajšnjih keramičarskih tradicijah, sploh azijskih, ki so sprva najbolj zanimale tudi njo. Nato pa jo je prešinilo, da je to, kar imamo doma, tudi vredno pozornosti. Nekatere predmete uporabljamo že stoletja, celo tisočletja. Zato se je že lotila tudi denimo reinterpretacije tradicionalne slovenske sklede, iz kakršnih je nekoč jedla vsa družina. Izvirne so oranžne in porisane z vzorci, njene popolnoma črne ali bele. Minimalistične. Sodobne. Šik.

Zdi se, da jo je v to smer začelo zanašati, potem ko je keramiko prvič žgala v peči na drva, ki dosega višjo temperaturo od električne. Še vedno sicer uporablja tudi to in tudi izdelki, žgani v njej, so zanjo magični, pa vendar so tisti, žgani v peči na drva, pri 1300 ali celo 1400 stopinjah, po njenem prepričanju še bolj edinstveni. To je pač najstarejši postopek žganja keramike in hkrati postopek, ki sklene krog – glina, v kateri so skozi desettisočletja razpadli kamninski delci, se namreč v takšni peči tako zelo segreje, kot da bi ponovno izbruhnil vulkan, in ko se ohladi, se znova spremeni v kamnino.

Tako žgana keramika je bolj prvinskega videza. A kot oblikovalka poskuša tudi sicer delovati čim bolj naravno. Tudi glazure dela sama, denimo iz pepela, in njen cilj je, da materialov nekoč morda sploh ne bi več kupovala, ker bi vse našla v naravi, po možnosti v svoji neposredni okolici. In ko bi njeni izdelki čez tisočletja razpadli, bi naravi le vrnila, kar je že tako njeno.

Da je ustvarjalnega duha, se je pokazalo že zgodaj. Z babico sta venomer kaj ustvarjali, izrezovali sta snežinke, pekli piškote. Njen najzgodnejši spomin pa so kroglice blata, ki jih je z zobotrebci povezovala v živali. Takrat je imela tri leta. Pri šestih jo je mama vpisala na tečaj oblikovanja gline za osnovnošolce in tam je, čeprav daleč najmlajša, presenetila z ambicioznim načrtom, da bi naredila žirafo. Njen vrat je bil prezahteven in tako je naredila triceratopa, že tedaj njenega najljubšega dinozavra. V svojem ljubljanskem studiu občasno naredi še kakšnega.

Kreativka je ostala vso osnovno in srednjo šolo, pa vendar na koncu ni izbrala likovne akademije, čeprav je uspešno opravila sprejemne izpite, niti ne arhitekture, ki jo je tudi mikala, temveč se je vpisala na študij geodezije, ki je izrazito tehničen. Pozneje je iskala tudi službo v tej stroki, a je v tedanjem postkriznem času, ko je gradbeništvo obstalo, ni dobila ne doma ne v Amsterdamu, kjer je živela poldrugo leto. In ker je bila brez dela, je oblikovanje keramike, ki je bilo med študijem njen hobi, njen pobeg, njena sprostitev, vse bolj postajalo njen poklic. Izobraževala se je ter se mojstrila v vrtenju vretena in uporabi peči, medtem pa se je vest o njenih premišljeno zasnovanih skodelicah, čajnih in kavnih setih in tudi nakitu že razširila doma in na tujem. Zadnje čase se najbolj ozira po ameriškem trgu, kjer žganje keramike v peči na drva – po vzoru Azije – počasi postaja pravi hit.

Njena velika želja, ki jo že zdaj uspešno uresničuje, je, da bi lahko čim več ustvarjala iz lokalne gline. In da bi pri vsakem izdelku odkrito povedala, da je material zanj našla denimo med izletom s prijatelji v Blejski vintgar, kjer se je ob slapu utrgal manjši plaz. Takšne zgodbe se ji zdijo ključne. Z njimi pa njeno delo, hkrati zazrto v preteklost in prihodnost, dobiva še bogatejšo vsebino.