Yu Hua: Živeti

+ + +

Zgolj preživetje

Yu Hua, kitajski pripovednik, je v tem menda zanj neobičajnem romanu poskušal pisati od znotraj. S pripovedjo se je torej skušal čim bolj približati optiki in govoru malega in navadnega človeka, le da njegov pripovedovalec to pozicijo prezvijači: pri nabiranju folklornega in etnografskega gradiva posluša ostarelega, pa vendar humorja polnega možaka z volom, enako ostarelim, kot je sam, s katerim se obupno mučita na polju. Prisluhne, kot številnim prej, njegovi zgodbi, in ta je slej ko prej žalostna. Starcu so pomrli vsi, oba otroka, žena, vnuk, zet, vsi, ki jih je imel rad, in poleg vola mu je ostalo samo nekaj sprijaznjenosti in trmasto oklepanje življenja.

Zgodba se začne z opisi starčeve mladosti, ko je bil objesten in nepreračunljiv in je recimo jahal svojo stalno kurbo mimo tastove trgovine, da je bil mož v zadregi, obrcal nosečo ženo, ki ga je prišla odtrgat od kart, na katerih je pozneje pognal premoženje in zemljo prednikov. Potem so ga prisilno mobilizirali Čangkajškovi nacionalisti, osvobodila ga je Maova armada, v rodni vasi je dočakal kolektivizacijo, ki je prinesla nepojmljivo lakoto, in kasneje kulturno revolucijo, ki je pobrala in zdrobila nekaj njegovih nekdanjih vojnih kameradov.

Vse drugo je nesreča na nesrečo: sin umre na infuziji, hči pri porodu, žena usiha in se za silo drži, grbavi zet, ki mu ostane le nedorasel sin, je postrešček in nosač in se ponesreči pri delu. Vendar se zdi, da zgodovina v tej pripovedi ni nekaj, kar napreduje: brezumno umirajo ljudje v vseh režimih, protikomunistična epizoda je popisana enako surovo kot kasnejše divjanje mularije v času tolpe štirih, ki s kitajskega podeželja, kjer se nobena od novejših in modernejših oblik vladavine ni uveljavila ali pa česarkoli spremenila, izganja nekakšen fiktivni kapitalizem in sramoti dotedanje partijce.

Hua, kolikor razumemo, popisuje boj za preživetje vsem oblastem navkljub, njegovega trdoživega starčka in večine se menjava režimov ne dotakne, politika ostaja nekje daleč in navadnemu človeku nerazumljiva. Srečo lahko najde le sam, ne partija ne družbena ureditev mu je ne moreta dati.

Hua piše skozi oči malega podeželskega človeka, ki mu je družinska sreča vse in mu podnebje vzame letino, če mu je že ne zaplenijo oblasti. S tem je pripoved omejena na delo na polju in nekaj malega odnosov v skupnosti pa na pretresljive dogodke, ki mu odvzamejo najbližje. Po naši tipologiji bi sodil nekam v bližino socialnega realizma, toda brez kakršnegakoli političnega naboja ali vere v katero od formacij za poboljševanje sveta, ki so na voljo. Preprosta, vendar tudi ganljiva in žalostna pripoved o dveh ostarelih volih in tretjem, ki ju posluša.