Andrijan Lah: Slovenski književniki in književnice v komunističnih zaporih

+ + + +

Koliko jih je bilo? Štiriinšestdeset jih je izbrskal avtor, ki je odprl doslej zatajeno temo. Seveda se je kaj pisalo o posameznikih, a ne v izčrpnem leksikonskem obsegu. Pri nekaterih so leksikoni celo zamolčali dobo zapora, nekateri drugi so bili izbrisani iz kolektivnega spomina, spet nekateri so sami molčali, in seveda preostala peščica, ki je golgoto spremenila v literaturo.

Nanizajmo nekaj imen: Janez Jalen, Narte Velikonja, Angela Vode, Vinko Möderndorfer st., Ljuba Prenner, Igor Torkar, Jože Javoršek, Janko Moder, Vitomil Zupan, Andrej Hieng, Mirko Zupančič, Lojze Kovačič, Žarko Petan, Dane Zajc, Kajetan Gantar, Marko Kremžar, Taras Kermauner, Marjan Rožanc, Gregor Strniša, Vital Klabus, Veno Taufer, Tomaž Šalamun, Drago Jančar.

Kaj sploh pomeni ta orjaška številka? V času monarhij Habsburžanov in Karađorđevićev so bile številke bistveno nižje, predvsem pa zapor ni imel funkcije lomljenja osebnosti. Jakoba Alešovca so v 19. stoletju vsake toliko zaprli za kak teden, a vsakič je potem še jedkeje zašpičil svoje tekste, Ivan Cankar je med prvo vojno preživel teden v zaporu, a to je vse kaj drugega kot usoda Vitomila Zupana, ki je bil obsojen na 15 let, in še bolj Narteja Velikonje, ki je bil ustreljen po hitrem procesu.

K leksikonskemu delu je napisal okvirni pregled odnosa komunistov do umetnikov od oktobrske revolucije še literarni zgodovinar Marjan Dolgan.

Komparativist in slavist Andrijan Lah je pri projektu opravil kdaj prav detektivsko delo, zlasti pri brskanju za književniki, ki jih je režim tako zlomil, da po zaporu praktično niso več pisali.

Škoda le, da se je avtor v večini primerov omejil na zapor kot tak. Bralno bi bolj pritegnil, ko bi prikazal, kako in kaj so pisali pred zaporom, na kakšen način potem, kakšen slog so iskali, da bi se izmaknili cenzuri, ter seveda katere ideje in kdaj so jim sploh objavljali.