O nagradah in tem,  kar pride pred njimi

Maja Novak

11. 8. 2017  |  Mladina 32  |  Ihta

Vroče je – a če mediji ne bi ves čas poročali (zgolj) o vremenu, tega seveda ne bi opazili –, pripeka pa ima včasih tudi do oči neprijazne posledice. Če naj parafraziram velikega misleca in nesojenega člana odbora ZN za človekove pravice Boštjana M. Zupančiča: »V vsej zgodovini človeške rase ni bilo ene resnično velike znanstvenice, pisateljice, komponistke, slikarke, kiparke ali izumiteljice – ne moškega, ki bi mu kratke hlače in natikači pristajali.«

V poletni opravi smo dekorativne samo ženske, zato pa so moški pametnejši od nas. Med ne resnično velikimi pisateljicami se jih sicer najde nekaj, ki so prejele Nobelovo nagrado za književnost: natanko 14 jih je, od teh pa jih je osem nagrado dobilo v zadnjih 25 letih. (Čeprav sem ženska, znam na prste izračunati, da so jih od leta 1901 do leta 1992 potemtakem bolj ali manj ignorirali, v 91 letih jih je bilo pozornosti vrednih le šest.) Da bi se razmerje med nagrajenkami in nagrajenci uravnovesilo, bi morala švedska akademija ženske nepretrgano nagrajevati še naslednjih 85 let. A od kod se bo vzelo toliko kandidatk, ko pa smo babe tako nepopravljivo neumne?

Iz vrst francoskih pisateljic morda ne, saj Francija, ki sicer prednjači po številu literarnih nobelovcev, še ni rodila niti ene nobelovke. Hkrati si je francosko nagrado goncourt zaslužilo malone rekordno nizko število mojstric peresa, le 11 odstotkov vseh, kar se jih je kdaj ovenčalo s tem uglednim priznanjem. (Za čast klenega moškega rodu bolje skrbijo samo podeljevalci cervantesa – ti so blagovolili opaziti le 10 odstotkov žensk.) Zanimivo je, da je hugoja, nagrado za najboljši znanstvenofantastični roman, prejelo trikrat več ženščin kot goncourta ali cervantesa, torej 30 odstotkov – a zdaj bomo pa mrhe nemarne uboge moške še iz ZF, tipične moške domene, kajneda, izpodrivale?! Lestvico nagrajevalskih debaklov neslavno zaključujeta pulitzer in booker s 34 in 35 odstotki nagrajenk – tu žal že govorimo o celi tretjini, mar angleško govorečega sveta ni nič sram? Za štedilnik naj pošlje vse te perogrizke!

Kres, zaščitno znamko nagrade kresnik, sta, hvala bogu, do danes prižgali le Berta Bojetu in Katarina Marinčič – menda ne bomo punčkam dajali vžigalic, da bi se z njimi igrale? Častivreden odnos do razporeditve dela in nalog med spoloma kažejo tudi predpisovalci obveznega maturitetnega branja: no, uganite, kolikokrat so se morali gimnazijci za to, da bi lahko v potu svojega obraza skracali tisti zloglasni maturitetni esej, mučiti z babjo literaturo? Bo že bolje, da dvakrat v 18 letih berejo isto delo, namreč knjigo, o kateri je dr. Josip Vidmar vzkliknil: »Das ist ja ein Schundroman!« (Ker vem, da z lupo in slednim psom še vedno malone zaman iščete ženska imena, tako ali drugače zastopana v kateremkoli kurikulumu katerekoli naše izobraževalne ustanove, naj vam vsaj v zvezi z zadnjo uganko takojci povem, da je bil posredi Alamut Vladimirja Bartola.)

Nikakor ne trdim, da bi morala kateregakoli kresnika, goncourta, cervantesa, hugoja ali častno nagrado literarne sekcije gasilskega društva Mala Rupa pri Ovčjem prejeti katerakoli ženska zato, ker je ženska. Ne. Nagrado mora prejeti knjiga, najboljša med tistimi, ki so se uvrstile med finalistke, pa čeprav bi jo napisal morski prašiček; in če je morski prašiček odličen pisatelj, ne vidim nič spornega v tem, da nagrado »pobaše« večkrat. A bojim se, da se težave pisateljic začnejo že davno, preden začne o njih razsojati taka ali drugačna komisija za tak ali drugačen izbor tega ali onega. Kajti skoraj v vsakem moškem tiči delček Boštjana M. Zupančiča, Boštjanu M. Zupančiču bi malone kazalo zaploskati, ker si je drznil javno povedati, kar misli precejšnja večina, in dokler bo tako, bodo tudi literarne statistike iz prve polovice te kolumne take, kot so.

Če imaš to smolo, da si ženska, je ob drugih obveznostih, tradicionalno povezanih s trpečo cankarjansko materjo, že napisati knjigo težko. Zanimivo je, da ti to početje poleg moških včasih poskušajo preprečiti tudi ženske sorodnice. (Kajti med tistimi, ki se strinjajo s seksističnimi izjavami B. M. Zupančiča, je nedvomno kar nekaj blondink, desničark in tercijalk.) Ampak v redu, vztrajala si in zdaj svojega literarnega otroka neseš na krst k založniku. »Maja, tole bo treba docela na novo, moški ne razmišljamo tako kot tvoj prvoosebni pripovedovalec,« mi je ex cathedra svetoval eden od njih. Knjiga, o kateri so se kresale besede, je bila Karfanaum, torej tista, zaradi katere sem potem, ko je nespremenjena izšla pri neki drugi založbi, pa še pozneje, ko so jo za male denarje prodajali skupaj z Dnevnikom, prejela več kot ducat klicev: »A veste, jaz sem zidar. Točno to sem doživel, o čemer vi pišete, samo povedati nisem znal tako kot vi.« Bravo, založnik številka ena. A da ne bi dolgovezila: povedati poskušam, da žensko na njeni literarni poti od trenutka, ko na računalniku ustvari nov dokument, plašno naslovljen »roman«, do trenutka, ko jo nominirajo za to ali ono, čaka znatno več težav kot njene moške kolege.

Ne trdim, da jo je treba za to nagraditi z nagrado, ki si je njena knjiga sama po sebi ne zasluži. Trdim, da bi morala biti družba že ab ovo, od hipa, ko ustvarjalka začuti prvi vzgib navdiha, bolj naklonjena ženski populaciji. Da bi se morali vprašati: v kakšnem svetu živimo, da je na strup, kakršnega okrog sebe širijo Zupančiči Zupančičevega kova, razmišljajoča manjšina postala pozorna šele, ko je morala o B. M. Z.-jevi naslednji dobro plačani funkciji odločati vlada? Sploh pa: pozornost je zbudilo dejstvo, da je poskušal napadati Simone Veil. Spet enkrat smo se zbali reakcije tujine. Morda se mu ne bi zgodilo nič hudega, ko bi bil napadel kako domačo Micko? Tiste slovenske avtorice, ki smo bile kdaj uvrščene na tak ali drugačen seznam šolskega branja, pa je šel ta v nos kakemu posebej klenemu staršu, že vemo, kako je s tem ...