Nejc Prah, oblikovalec

Nedvomno je eden naših najvidnejših oblikovalcev mlajše generacije, ki svojo kariero gradijo na tujih tleh. V svojih delih briše meje med oblikovanjem in umetnostjo, saj njegovi nekonvencionalni dizajni temeljijo na prepričanju, da je včasih za oblikovalski presežek treba formo postaviti pred funkcijo. Namesto da bi se podrejal vsebini, se posveča kompoziciji, simboliki, barvi in tipografiji. Rezultati tovrstnega pristopa k oblikovanju so izjemni, pa naj gre za oblikovanje plakatov in črk, za spletni dizajn ali ilustracijo. Nemalokrat si v ustvarjalnem procesu privošči eksperimentiranje s tehnikami in mediji, in četudi bi uporabnik od klasičnega oblikovalskega izdelka, kot je denimo plakat, pričakoval jasno in neposredno podajanje ključnih informacij, se sam na to požvižga in ustvarja dela, ki imajo mnogo več umetniške kot pa uporabne vrednosti.

Svoj portfolio zato gradi s pomočjo skrbne izbire naročnikov, ki mu dopuščajo dovolj ustvarjalne svobode, da se lahko »izživlja« z igrivimi oblikovalskimi prijemi. Tako se v njegovem repertoarju znajdejo denimo napisi, ki so razmeroma neberljivi, ali pa spletne strani, na katerih sprva niti približno ni jasno, kam klikniti. A kolikor so ta dela lahko vsebinsko nejasna, toliko so vizualno osupljiva. Njegov pristop se več kot očitno obrestuje, saj bi naštevanje mednarodnih nagrad, ki jih je prejel za svoje delo, lahko zavzelo precejšen del tega zapisa.

V razvoju njegovega značilnega sloga je bil ključen podiplomski študij na eminentni ameriški univerzi Yale, kjer so ga mentorji spodbudili, da je glede oblikovalskih in umetniških nazorov poiskal samosvoj izraz. Učni program, ki spodbuja slogovni individualizem, ga je usmeril v iskanje tega, v čemer je resnično dober. V svojih starih skicirkah, v katerih je v rani mladosti kopičil grafitarske ideje, je poiskal navdih za sedanja tipografska in ilustracijska dela. Četudi pravi, da je kot mladi ulični umetnik »ustvarjal precej brezzvezne stvari«, mu težko verjamemo, saj celo dela, ki jih ustvarja danes, nemalokrat odražajo neobremenjenost in radikalnost grafitarske tipografije ter vsesplošno punk mentaliteto uličnih umetnosti.

Njegova dela se zdijo tako edinstvena, da je težko določiti, od kod črpa navdih. Izobraževalni proces na univerzi Yale ga je spodbudil, da se izogiba neposrednemu sklicevanju na dela drugih in se ne obremenjuje več s tem, kaj je kul in kaj ni. V času hiperprodukcije oblikovalskih vsebin se mu še sanja ne, kaj vse vpliva na njegovo delo.

»Pri predstavniku generacije, ki že od začetka študija sedi na spletnem portalu Tumblr, so konkretni vplivi precej težko določljivi. Vidiš vse in sploh več ne veš, kaj gledaš. Nemogoče je, da nate vpliva zgolj en oblikovalec ali ena sama oblikovalska smer. Ne pravim, da na moje delo ni zunanjih vplivov – vsi kopiramo in se učimo, je pa res, da je teh vplivov v sodobnosti nešteto,« pravi.

Oblikovalsko pot je začel pri študentskem časopisu Tribuna, katerega likovno uredništvo je leta 2013 prejelo veliko Brumnovo nagrado, naše najvišje strokovno priznanje za oblikovanje. Na Tribuni je imel v smislu ustvarjalne svobode precej proste roke, kar mu je že v oblikovalskih začetkih dopuščalo poigravanje z radikalnimi tipografskimi prijemi. Večinski delež portfolia ob vpisu na Yale je predstavljalo prav delo za Tribuno.

Kmalu po končanem magisteriju na univerzi Yale je začel delati kot oblikovalec ameriškega tednika Bloomberg Bussinesweek, ki je bil v tem času na področju likovne zasnove nič manj kot revolucionaren, saj se je z drznimi potezami silovito razlikoval od vseh ustaljenih okvirjev vizualne podobe tiskanih medijev – vsaj tistih z bolj suhoparno vsebino, kot je npr. gospodarstvo. Sam izkušnjo opisuje kot neverjetno. V visoki korporativni stolpnici sredi newyorške betonske džungle se je – obkrožen s kravatarji in neštetimi računalniškimi zasloni – znašel na umetniškem oddelku, kjer so nadrejeni spodbujali najbolj odpičene oblikovalske ideje.

Poleg ustvarjalnega udejstvovanja na drugi strani Atlantika pa je s svojim talentom prispeval tudi k domačemu kulturnemu prostoru. Je avtor plakatov, ki promovirajo serijo dogodkov Koordinate zvoka, na katerih pozavnist in beatmaker Žiga Murko v sodelovanju z izbranimi glasbeniki preizkuša meje eksperimentalne glasbene improvizacije. Ta vrsta plakatov je tudi Prahov osebni projekt s podnaslovom Sanje o dopustu. Na vsakem plakatu je upodobljeno letalsko okno, v katero so umeščeni likovni elementi, ki simbolizirajo frustracije življenja v velikem mestu, katerih nasprotje je dopust.

A tudi takrat, ko nastopi čas težko zasluženega dopusta, kot je denimo letni obisk rodne domovine, neustavljiv, kot je, ne počiva. V Zgodovinskem atriju ljubljanske mestne hiše si je tako do 3. septembra mogoče ogledati njegovo razstavo Mal za hec, mal za res, v kateri predstavlja skrbno izbran nabor plakatov, grafik in naslovnic.