Ob zares velikih znanstvenikih

Recimo, da oseba, ki velja za ugledno in izobraženo, morda celo za pametno, javno privleče na dan izjavo, kakor je ta, da v vsej zgodovini ni bilo niti enega samega zares velikega znanstvenika ženskega spola, torej znanstvenice. Kaj bomo naredili? Bomo podpisali peticijo zoper to neumnost? Se bomo pritožili komisiji EU ali na evropsko sodišče za človekove pravice?

Ne, kje pa! Kakor dobri kristjani bomo ljubili svojega bližnjega kakor samega sebe in nastavili bomo še drugo lice, kajti verjamemo, da to osebo čaka Božje kraljestvo. Imenitno, ji bomo vzkliknili, tudi mi znamo oblikovati poljubno dolg niz izjav istega tipa, ki vsebujejo natančno toliko modrosti in resnice, kolikor ju vsebuje izjava, ki je bila privlečena na dan. Navedimo samo nekaj najočitnejših, saj se drugih, podobnih, lahko domislite sami: v vsej zgodovini ni bilo niti enega samega velikega znanstvenika, ki bi bil kmečkega rodu; v vsej zgodovini ni bilo niti enega samega zares velikega znanstvenika, ki bi bil nepismen; v vsej zgodovini ni bilo niti enega samega zares velikega znanstvenika, ki bi bil Slovenec, itn.

Vzorec je dovolj jasen. Pojem znanstvenika je izrazito sodoben in ima zares smisel šele zadnje stoletje ali dve, odkar je znanost v povezavi s tehnologijo bistvena produktivna sila v kapitalistični družbi in ko obstajajo znanstveni laboratoriji in poklic znanstvenika. Ko pa govorimo v isti sapi kot o znanstvenikih o Galileju in Newtonu (da ne omenjamo Al Hvarizmija ali Arhimeda), projiciramo nanje sodobno predstavo, ki ni povsem ustrezna. V vsakem primeru velja, da so znanstveniki in znanost obstajali in obstajajo »v vsej zgodovini« samo v razrednih družbah. Preden se je znanost cepila na tehnologijo kot produktivna sila kapitala, je obstajala le kot pramen filozofije. To pa pomeni, da so lahko postali znanstveniki samo privilegiranci, ki jim je družba dopuščala, da se dokopljejo do filozofske izobrazbe. Povedano bolj naravnost, s parafrazo Marxa: zgodovina, kjer obstajajo znanstveniki, je zgodovina razrednih družb.

Zato je mogoče daljšati zgornji niz: kakor so bili Slovenci skoraj brez izjeme kmetje in niso mogli priti do izobrazbe, velja to še veliko bolj strogo za ženske, saj je veljalo celo za tiste, ki so bile pismene in izobražene: svoje izobrazbe niso mogle javno kazati, niti je niso smele uporabljati v javno dobro.

Zato je ugledni osebi mogoče do neke mere pritegniti tudi v nekaterih njenih izpeljavah. Kot Slovenec si tudi jaz mirno dam popravljati zobe stomatologinji Slovenki, če pa bi me kdo razbil tako dobro, da bi potreboval medicinsko pomoč, ki je v Sloveniji ni, bi … kaj? Sem dovolj premožen, da bi si lahko privoščil, kar bi potreboval? Sklep ni odvisen niti od spola zdravnika niti od nacionalnega prepričanja pacienta. Odvisen je od tega, kako okoliščine razredne družbe, katere protislovja se povečujejo, zagrabijo posameznike in posameznice kot pripadnike in pripadnice razredov v njej.

Šele v družbi, kjer velja enakopravnost spolov za vrednoto in kjer se lahko ženske svobodno odločajo za izobrazbo in poklic, je sploh fair primerjati ženske in moške po prispevku k znanosti.

Kdaj je znanstvenik »zares velik«? Ali to ni na primer Marie Curie, dvakratna Nobelova nagrajenka, za fiziko in za kemijo? Kdor zagovarja na dan privlečeno izjavo, lahko seveda mejo zadostne velikosti po svojem okusu pomika gor in dol. Lahko razglasi Marie Curie za izjemo, ki potrjuje pravilo, in ignorira izjemne sodobne znanstvenice, kakršni sta biologinja Lynn Margulis in (bolj popularna) primatologinja Jane Goodall.

Predsodki, ki pripisujejo ženskam naravni primanjkljaj sposobnosti za znanost, so najpogosteje povezani s predsodkom, da so slabše tehnično nadarjene. Dejansko tudi za to prepričanje ni trdnih razlogov. Dolgo v človeški zgodovini, ko je bila družbena delitev dela predvsem delitev po spolu in so komplementarno lovili predvsem moški, nabirale pa predvsem ženske, saj so bile zaradi nege malčkov manj mobilne, so zagotovo prenašale večji del tehnološkega znanja na mlajše rodove ženske. Kot po sili razmer manj mobilne so predelovale hrano in surovine, iznajdevale in širile so produkcijske oblike, ki so preoblikovale človekov odnos do narave. Pred četrt stoletja, ko so nekaj časa v kulturnih študijih in antropologiji raziskovali ospoljenost (angl. gendering) tehničnih spretnosti pri vsakdanjih opravilih, se je res izkazalo, da so moški spretnejši pri popravljanju avta ali upravljanju naenkrat bolj zapletenih televizorjev, a enako zanesljivo so jih ženske gladko nesle pri ravnanju s tedaj naenkrat tudi bolj zapletenimi pralnimi stroji.

Zgodovina vseh dob, ko je obstajala znanost kot vrhunec vednosti, ločen od vsakdanjih praks, je tudi zgodovina podrejanja žensk in družbeno vsiljenega omejevanja njihovih možnosti za izobrazbo in delo. Šele v družbi, kjer velja enakopravnost spolov za vrednoto in kjer se lahko ženske svobodno odločajo za izobrazbo in poklic, je sploh fair primerjati ženske in moške po prispevku k znanosti.

Lynn Margulis in Jane Goodall lahko posebej občudujemo tudi zato, ker sta vsaka v svoji disciplini morali premagovati predsodke, ki so bili izrazito »moški«, se pravi, izhajajoči iz kapitalistične obsedenosti s tekmovalnostjo. Margulis je naredila prevrat v razumevanju evolucije, ki so se mu kolegi silovito upirali, z razumevanjem simbioze in sodelovanja med različnimi vrstami. Goodall je z dolgotrajnim opazovanjem šimpanzov v njihovem okolju poudarila »ženske« vrednote vživetja v življenje drugih in pozorne potrpežljivosti do njih. Tako oni dve kot Marie Curie so se lahko zanesle na trdno osebno podporo družbeno vplivnih moških iz svoje bližine – Marie Curie na moža znanstvenika in sodelavca, Lynn Margulis na soproga Carla Sagana, Jane Goodall na znamenitega mentorja Louisa Leakeyja. A kaj nam to pove? Da ženske znanstvenice ne bi uspele brez moške podpore? Ne. Pomeni le, da so »v vsej zgodovini« ti trije primeri redka izjema v primerjavi z nepregledno veliko primeri, ko so žene, sestre, hčere in matere žrtvovale lastne kariere in lasten smisel življenja v družbah, kjer niso mogle postati znanstvenice, da so to lahko postali njihovi moški.

Poleg čakanja na poplačilo v Božjem kraljestvu jim je lahko bil v zadoščenje le uspeh moških, za katere so to počele.