Prilika o miših

Maja Novak

25. 8. 2017  |  Mladina 34  |  Ihta

Samo »revna starka sem, ki nič ne zna«, po BMZ-ju torej zanič pisateljica, zato mi dovolite popolnoma banalno, štacunarsko parabolo, ki jo bomo po svetopisemskem zgledu poimenovali Prilika o drugem tiru. Miška gre v trgovino, kjer nakupi vse, kar ji mišja pamet in srce velevata: kruh in mleko, kajmak in marmelado, mogoče še kak referendum za povrhu, čeprav ni povsem prepričana, ali ga res potrebuje. Ko pa prikotali vozek do blagajne, blagajničarka k nakupljenemu samovoljno navrže še zavojček cigaret, čeprav miška ni zaprosila zanje, in zaračuna jih tudi. Miška brez ugovora plača, ker je pač miška. Pa mi, smo ljudje ali miši?

Hočem reči, že to je dovolj hudo, da bomo pregovorni davkoplačevalci spet financirali neki referendum, ki ga ne bi smelo biti, ker večina nas nima dovolj strokovnega znanja, da bi se lahko izrekala na njem; a da bi bilo še huje, se je vlada odločila, da si bo za davkoplačevalski denar privoščila kampanjo v podporo drugemu tiru, ki je nismo naročili niti si je ne želimo; kampanja bo tebe, mene, vas, sosedovega Poldija in sploh vse, ki so v tej državi kdaj naredili kaj obdavčljivega, stala 97 tisoč evrov, torej približno tretjino cene referenduma, in ga za tretjino tudi podražila. Fino. Miške bomo molčale kot miši in pokorno odštele denarce.

Je že res, da 97 tisoč evrov »i nisu neke velike pare«; za 97 tisočakov še trepalnice najznamenitejšega nogometaša na svetu ne dobiš, še možganov ne, kaj šele nohta z njegovih svetih nog. Ampak malo tukaj, malo tam, pa se pozna. Preden bo država skozi okno zmetala 222 milijonov, kolikor so jih bili za Neymarja pripravljeni plačati predstavniki in imetniki kapitala, ki denarja za to sicer niso zbirali z davki, temveč so ga potrošniškim ovcam odstrigli kako drugače, bo še malce trajalo, vseeno pa bi bilo krivično trditi, da se država ne trudi. Kakor slišim, bomo spet kupili nekaj rjavih kahel, patria imenovanih – ali zato, ker smo skupaj s Finci pri zadnjem nakupu spregledali koga, ki bi ga tudi kazalo podmazati? Je že tako, da ljudje, ki se ob neznanem času mudijo na neznanih krajih, tvegajo, da bodo ostali neopaženi ... In pa vodni top bomo dobili, hura. Koga neki bomo razganjali z njim? Saj levica v tej nesrečni dolini šentflorjanski sploh ne zna več razgrajati! – uperiti top proti starčkom, ki se zbirajo pred tem ali onim sodiščem ali pred tem ali onim zaporom, proti gospem, ki pred porodnišnicami težijo ženskam, ki bi bile morda rade matere, a se zavedajo, da ne morejo biti, ali proti soli zemlje, s transparenti opremljenim jezdecem traktorjev, ki se bojijo, da jim bodo horde bežečih migrantov potacale koruzo, pa bi se komaj spodobilo, ne? Kakorkoli obračaš, pri nas javno demonstrira le desnica, tej pa se – tudi po zaslugi uravnoteženega predsednika mišk, ki bi, »to mi delajte«, uravnotežen predsednik mišk rad postal znova – niti »bu« ne sme reči.

Ampak »retournons à nos moutons«, torej k našim ovcam, torej k našim miškam, torej k našemu denarju, ki, še preden se zaveš, zviz, postane državni. Sovražim se zaradi tega, kar bom zinila zdajle. Čisto vsak pogrošen kolumnist, čisto vsaka frizerka, ki v življenju ni prebrala ničesar razen Obrazov in Lady, zna na Facebooku zapisati: samo pomislite, z denarjem, ki ga država z lopatami meče v peč, bi lahko odprli ambulanto za propadle »po sili« samostojne podjetnike, ki so ostali brez zdravstvenega zavarovanja, lahko bi na Juliard poslali nekaj nadarjenih otrok, ki zaradi revščine sicer ne bi mogli igrati violine, lahko bi si, kaj vem, izmislili svetovni dan medveda Puja in Iger prestolov – vse bi bilo bolje od kampanj, patrij in vodnih topov. Čisto vsak frizerski kolumnist je vse to na najrazličnejše načine zapisal že milijonkrat, in čeprav se sovražim zaradi tega, čeprav sovražim pogrevanje tisočkrat pogrevanih floskul, bom to zapisala tudi sama – ker je res, kar je res, pa četudi je floskula. Res je. Vse bi bilo bolje od kampanj, patrij in vodnih topov. Floskule včasih postanejo floskule zato, ker so resnične.

Je pa tule en manjši problem. Vrnimo se k Neymarju, ki z državno zapravljivostjo sicer nima zveze, je pa, no, ilustrativen. Je spet nekakšna prilika. Ko bi povprečnega moškega vprašali – ko bi sredi Zelene jame za krogeljc, ki ga na majici s kratkimi rokavi nima, zagrabili prvega mimoidočega mlajšega upokojenca, srednjeletnega prekarca ali večnega brezposelnega (drugačnih profilov, kot kaže, v moji soseski ne delajo) in ga pobarali, ali bi 222 milijonov raje namenil nakupu Neymarja ali petdesetim brezplačnim ambulantam, štiridesetim razdeljevalnicam brezplačnih toplih obrokov in tridesetim frizerajem, kjer te ne bi le brezplačno ostrigli, temveč se ti za to celo ne bi bilo treba naročiti tri generacije vnaprej – bi glasoval za Neymarja. Ker je kruha in iger. Ker so neke potrebe, ker so neke vrednote, ki so nam jih dolgo, dolgo vcepljali za to, da bomo laže odpirali denarnice in govorili: »Seveda, izvolite, sezite mi v žep!« Na testosteron ni težko cepiti. In tako zdaj že tedne, kaj že tedne, že mesece poslušam tarnanje o slabih plačah policistov in pripadnikov Slovenske vojske. Poleg ljudi, ki jih to neposredno zadeva, najbrž tarnajo tisti testosteronci, ki bi kupili Neymarja. Ni jih malo. Jaz pa bi raje vedela, za kaj vse to oboroženstvo potrebujemo – čemu služi policaj s Tovarniške, ki se mu ne da ne »detektirati« ne kaznovati očitnih prometnih prekrškov na Pokopališki in Rožičevi – in zakaj se vse to podcenjeno ljudstvo, če se počuti prikrajšano, raje ne zaposli kje drugje. Če se lahko.

Mislim, jaz nočem več. Nič več ne maram živeti v gospodinjstvu, kjer gre denar za vse razen za hrano in osnovne higienske potrebščine. Nič več zapravljanja nočem. Nekaj logike pa mogoče novega predsednika, prosim.