Ian McEwan: Cementni vrt

+ + + +

Družina minus starši

Uveljavljenega in popularnega britanskega pripovednika Iana McEwana smo že brali in si ga zapomnili predvsem po romanu V imenu otroka, v katerem literarno premišlja o ugovoru vesti: sodnica dobi primer fanta, ki ga starši in verski starešine na podlagi starih spisov, ki omenjajo, da je v krvi duša, prepričujejo, naj zavrne transfuzijo. Sodnica se zanj zavzame, poudari njegovo pravico ne le do vere, temveč do vsega tistega, kar ga čaka po polnoletnosti, vendar poba zaradi ljubezenskega nesporazuma zatrmari in upošteva napotke starejših.

Tokratni prevod Cementni vrt je McEwanov prvenec s konca sedemdesetih let in temo, s katero se ukvarja, so pred tem že obdelovali tudi drugi. Gre za vprašanje, ali lahko otroci, izločeni iz civilizacije in zgolj z notranjo hierarhijo mimo zunanjih avtoritet, ohranijo osnovne civilizacijske norme in se držijo splošno sprejetih dogovorov in prepovedi.

Tokrat štirje, kakor jih vidimo skozi oči odraščajočega štirinajstletnika, zaživijo kot družina. Najprej umre oče, ki je zaradi obsedenosti s preurejanjem in betoniranjem vrta v kleti nakopičil goro cementa. Potem se začne skrivnostno umikati še mati in nazadnje umre. Otroci, prestrašeni, da jih bodo dali v sirotišnico, najmlajšega pa v rejo, sklenejo dogodek prikriti, pri čemer jim gre na roko to, da je mati pooblastila najstarejšo za dvigovanje denarja iz varčevalnega sklada. Vmes enkrat, navdihnjeni z vesoljsko knjižno plažo za adolescente, celo pospravijo stanovanje. Vendar se bodo morali prej ali slej posvetiti tudi vse bolj vsiljivemu vonju iz kleti. Še posebej, ko novi fant najstarejše nikakor ne verjame, da je spodaj pokopan pes, da gre za posnemanje egipčanskih obsmrtnih obredov in podobno, s čimer ga poskušajo zamotiti in prikriti skrivnost.

McEwan spretno dozira informacije, roman je spisan od znotraj, vidimo, da so nastavki za vse, kar se kasneje zgodi, že v začetni nefunkcionalnosti družine. Od otrok recimo ne zahtevajo reda ali pospravljanja, hkrati se pri najstarejši že prej sproži materinski kompleks, zaradi katerega pri organizaciji doma zlahka nadomesti mater. S prihodom njenega fanta na prizorišče se začnejo odnosi zaostrovati in grejo v svojo smer; iz najmlajšega denimo poskušajo narediti punčko.

McEwan z drastičnostjo ne pretirava, uvod v seksualnost je bolj nakazan in otroško igriv, vsekakor pa ustvari prepričljivo okolje, v katerem gredo lahko stvari po svoje. Po poti, ki je odrasli nikakor ne odobravajo.