Stefan Zweig: Neznankino pismo

+ + + + +

Knjiga v enem pismu.

Leta 1922 je nemški pisatelj objavil neznankino pismo na 12 straneh, a stoletje potem še vedno izhajajo ponatisi in prevodi, snemajo filme (tudi v Mongoliji), uprizorili so celo opero.

Da je glavni moški lik pripravljen odpreti pismo neznanega dekleta in popisani sveženj oboževalkinega papirja nepretrgoma brati, je razumeti, toda da to počno tudi milijoni bralcev, ki so le voajerji? Empirični dokaz, kako peklensko dobro je pisal Stefan Zweig! Še zlasti, ker vsebina razkrije, da naslovnik – slavni pisatelj (avtobiografski moment?) – sploh ne pozna dekletovega imena.

Kako torej pisati o fatalni ljubezni, o kateri ljubljeni zdaj sploh prvič sliši? Kako s tekstom napolniti celo knjigo, ne da bi kdorkoli izmed bralcev pomislil, da gre za psihiatrično bolnico? Nasprotno, novela z vsakim korakom izrisuje povsem verjeten odnos, še več: metamorfoze heroine posledično anatomizirajo spomin glavnega junaka, ki ne ve, da se je z isto žensko srečal štirikrat, da jo je trikrat vsakič na novo osvajal. V svoji dobi je bila novela še toliko bolj šokantna za javno moralo, če omenimo le detajl, da se je junakinja sredi gledališke predstave izmuznila spremljevalcu in se vrnila šele sredi naslednjega dne.

Ljubezen, ki je živela 16 let. No, fascinacija, saj ni šlo za odnos med dvema. A vseeno: kako je mogoče iz imaginarija napraviti presunljivo psihološko novelo? Kazalo je na obsedenost: »Vse sem vedela o tebi, poznala tvoje navade, obleke, kravate, ukradla cigarni ogorek, ki si ga odvrgel pred vrati.« Toda avtor je nato vključil še motiv Puškinovega Jevgenija Onjegina, kjer Tatjana spozna za nazaj svojega princa tako, da prebere vso njegovo knjižnico. Pač – si, kar bereš. In junakinja se iz leta v leto tako spreminja, da ji on nikoli več ne pride na sled, pa četudi jo drži v objemu.