Elif Shafak: Čast

+ + + +

Kri za družinske vrednote

Prejšnji roman turške, vendar po širini in rezidencah kozmopolitske pisateljice Elif Shafak Štirideset pravil ljubezni – nekakšna sufijska uspešnica z instantnimi nasveti za duhovnost, kjer čas usojenega srečanja med skoraj kristološko pojavo ter pesnikom in modrecem Rumijem odmerjajo aforizmi – je med prebiranjem na plaži zbujal zanimanje za Bližnji vzhod. Tokratni roman je drugačen, Čast pripelje zgodbo o družini s kurdskega območja Turčije v Anglijo in je zato bližje kakšnemu Rushdiejevemu Klovnu Šalimarju. Tudi tam se pomeša tradicija, ki zahteva čast in čistost celo v okoljih, ki so to že prerasla: glavni zaplet je umor matere zaradi prešuštva. Umor mora, spodbujen od sorodnikov in ob odsotnem očetu, opraviti najstarejši sin. Tako se mu vsaj zdi, čeprav se njegovi ortodoksiji potem vsi, tudi tisti, za katere je mislil, da ga k dejanju spodbujajo, čudijo in ga bolj ali manj tiho obsojajo.

Elif Shafak zgodbo pelje skozi več generacij, najprej dedovsko, ki se je začela s pitjem in prešuštvom, kar se je v vsakega družinskega člana zažrlo kot sramota. Prikazuje obsojenost in izločenost ženske, ki se je spozabila ali bila žrtev nasilja. Potem nastopi urbana velemestna generacija, ki se ji zdi, da si mora štafeto pri ohranjanju čistosti in represalij za kršenje oprtati na svoje rame.

Roman je tako sestavljen iz zgodovinskega dela, ki se napaja iz tradicionalne skupnosti, v kateri so poroke dogovorjene, neporočene ženske pa marginalizirane in obsojene na samotno in napol čarovniško življenje v osami – kjer torej brezzobi starci in vaški starešine odločajo o vsem in še čem. Tu so tudi premišljevanja zaprtega fanta, ki bo kmalu odslužil zaporno kazen za uboj, in pa prikaz sodobne neozemljenosti mularije v svetovnih prestolnicah, ki v sebi še vedno nosi izvorno okolje in svet meri s tamkajšnjimi vatli.

Roman Čast zajema s široke palete oseb. Za premislek o možnostih izkoristi tudi motiv dvojčic in s tem priskrbi končni obrat. Sicer pa je to zgodba o časti, ki, kadar je izgubljena, zahteva krvoprelitje. Pa čeprav asimetrično: mati je kaznovana, ata pa hazardira in se valja z barsko plesalko, njemu je vse oproščeno, in to vnaprej. Roman tako izzveni v obrambo vsem ženskam, brezpravnim celo v okoljih, kjer naj bi bila nekakšna enakopravnost zapisana že v temeljni družbeni dogovor. Zapisana, ne pa tudi spoštovana.

Čast je spretno in napeto spisana, od vpogleda v zaporniško življenje do etičnih dilem mularije, ki so toliko bolj nerešljive takrat, ko se pojavi zev med okoljem, iz katerega prihaja, in tistim, v katero je na novo vseljena. Nekronološka pripoved pa je tudi svojevrstna družinska saga, ki nas opozarja, da je za masko urbanega življenja pogosto vaško, ki ga je težko izgnati iz posameznika, ker so mu ga vcepili v glavo in vbrizgali v kri.