Pripomoček za neugodje

Maja Novak

8. 9. 2017  |  Mladina 36  |  Ihta

Ko je BMZ izvedel, da bi podpise v podporo svoji predsedniški kandidaturi lahko zbiral le tri tedne, se je odločil, da ne bo kandidiral, in je tako kratek rok označil za »protiustaven«. Ker se je kampanja pred referendumom o drugem tiru začela v zadnjih poletnih dneh, je Vili Kovačič zagnal celega vraga. Hvala bogu, da vsaj to, da bo javna razprava o Nacionalnem programu za kulturo 2018–2025 zelo kratka in da naj bi bila stekla že v času šolskih počitnic, nikogar ne moti. Ali kdo potrebuje še kak dokaz, da Sloveniji kultura dol visi?

Čez sedem let bo seveda vse drugačno. Višje, večje, boljše, hitrejše in z več vitamini. Če pokukamo v poglavje programa Vizija 2025, nam od ganotja stopijo solze v oči, pa ne iz istega razloga, zaradi katerega nam gre na jok ves čas branja dokumenta, ki je jezikovno nekakšna (nelektorirana?) mešanica birokratščine in pesniške vznesenosti. (Samo primer: [Javni interes] in odzivanje nanj trajata od začetkov kulture in civilizacije, vse odtlej, odkar ljudi v skupnosti ne povezuje več samo čredni nagon, temveč tudi zavest o vzajemni pripadnosti, skupnih interesih ipd., torej vse od začetkov po/govora in prvih zgodb o medčloveških odnosih, o nastanku sveta, človeka, skupnosti ipd. Stavek, ups, pardon, poved, bi kazalo uglasbiti, pa tudi sintagma iskateljstvo in pojavljanje novih poetik je vredna aplavza. Od kulturnega ministra, ki je hkrati romanopisec, bi pričakovali, da pozorneje bedi nad esejističnim trudom podrejenih.) Ne, ne, razjokamo se spričo spoznanja, da se bosta kulturi že čez pičlih sedem let po Koroškem, po Kranjskem cedila med in mleko; samo tega, kako bomo dosegli to blaženo stanje, program nekako ne pove. Zato je pravzaprav vseeno, ali javnost o njem razpravlja dan, teden, mesec ali leto, saj je vse v njem tako izmuzljivo in neotipljivo, da ni stavka, ups, pardon, povedi, s katero se zaradi njene splošnosti ne bi bilo mogoče strinjati.

Kultura s(m)o ljudje. Kljub temu so po NPK nosilci javnega interesa v kulturi, oh, naj poenostavim, da vam ne bo treba z budnim očesom slediti zvijanju dolgih besednih kač, državni organi in organi lokalnih skupnosti. Zato se precej govori o tem, koliko odstotkov katerih sredstev naj bi šlo sem ter tja pa v maloro, o ljudeh, ki kulturo ustvarjajo, pa izvemo le malo – a to, kar izvemo, je skrb zbujajoče. Program sicer pravilno ugotavlja, da je leta 2015 »imelo 81,4 % samozaposlenih v kulturi povprečne mesečne dohodke nižje od povprečne slovenske plače«, hkrati pa je bil odstotek teh ljudi višji kot v drugih dejavnostih in je znašal približno tretjino. Kako bodo nosilci javnega interesa poskrbeli za to, da bo v siromašna usta te tretjine kanila kakšna kapljica tistega obljubljenega mleka in medu? Dobesedno takole: »Odprta vprašanja samozaposlenih, zlasti vprašanje podpore v obliki plačila socialnih prispevkov za samozaposlene, je treba zakonsko opredeliti kot vlaganje v programe in projekte, na katerih samozaposleni delujejo, in ne kot socialno podporo.«

To si je mogoče razlagati na dva načina. Prvič, z zakonom bi lahko zaprli usta tistim, ki trdijo, da kulturniki parazitirajo na žuljih delavcev, kmetov in poštenih tajkunov; hkrati pa, drugič, to izhodišče lahko omogoči sprejetje kakršnegakoli zakona, ki bo »socialno podporo« ljudem, za katere je plačevanje zdravstvenega ter pokojninskega zavarovanja že sicer neznosno breme, še oklestil ali jo celo odpravil. Bi kdo želel ugibati, katera interpretacija bo prevladala?

Drugi veliki revež v slovenski kulturi so založniki. »Na področju knjige zaradi narave dejavnosti ni mogoče zagotavljati javne službe v najbolj bistveni fazi nastajanja književnega dela in načeloma ne v fazi izdaje knjige, ker založništvo kot produkcija knjig v fizičnem pomenu besede spada v sektor gospodarstva,« zato država in lokalne skupnosti »zagotavljajo javno službo v obliki različnih vrst knjižnic«. Lepo. Kaj bo stalo na policah teh knjižnic, ko bo zaradi še bolj pičlega subvencioniranja, ki ga programom in projektom založb zagotavlja JAK – tudi tako je mogoče brati to izjavo! – propadel še zadnji založnik, ki izdaja kaj več od odtenkov sivine in duhamornih bukvic, ups, pardon, bukvic za duhovno rast?

Založnike bosta rešila »sprejem zakona o mecenstvu« in sponzorstvo, seveda, pa »zvišanje mejne vrednosti poslovnih daril, kolikor gre za slovenska umetniška dela ali knjige v slovenskem jeziku«. Japajade. NPK pričakuje, da bodo v razmerah neoliberalizma gospodarski subjekti, na primer ... kaj pa vem, mojo prvo knjigo je finančno podprl HIT, ampak ta je že pod vodo ... množično pomagali drugim gospodarskim subjektom, to se pravi založbam? To bo dan. In celo ko bi zazoril, mecenstvo, spodbujeno z davčnimi olajšavami, prav knjigi ne bi pomagalo nič.

Kajti gospodarski subjekt si z mecenstvom želi delati reklamo, zato bo vlagal sredstva tja, »kjer se kaj vidi«. V šport, na primer, tega je v naši državi nemogoče spregledati; če pa že v kulturo, ga bodo zanimala tista področja, ki najbolj ustrezajo prepričanju javnosti, da je kultura »pripomoček za ugodje«, kot temu pesniško pravi program. Kakovostna slovenska knjiga, ki izide le v nekaj sto izvodih, pa je nekaj najbolj neopaznega na svetu; tisoči Slovencev se vsak dan zgrinjajo mimo izložb knjigarn, ne da bi jo opazili. In tako bomo morebiti slavnega leta 2025 podobno kot danes NPK ugotavljali, da se je »kulturna produkcija z manjšimi odstopanji povečala na vseh področjih [...] le v založništvu je padla«.

Kako bomo torej rešili knjigo, nosilko poslednjih ostankov kultivirane slovenščine? NPK ne ponuja odgovora, kakor tudi sicer ne ponuja prav dosti. Ah, seveda: DIGITALIZIRALI BOMO. Pri tem me ima, da bi v skladu z modo novih časov narisala skisanega smeška, ampak ker sodim v izumirajočo vrsto pišočih, ga iz principa ne bom.