Svetlana Slapšak: Antična miturgija

+ + + +

Variacija antične mitologije.

Resda v neobičajni formi, pred leksikonski del je postavljen uvod, v katerem avtorica uperi puščice zoper krščansko prisvajanje antike in vpelje koncept miturgija. Toda v geselskem delu ga potem bolj ali manj opusti, saj tam ne prinaša sistematične zgodovine recepcije oziroma preoblikovanja antičnih mitov.

Knjigo lahko postavimo ob bok trem antičnim preglednicam: Kdo je kdo v antiki (Janković), Leksikon antika (Harvey & Howatsonova) in Najlepše antične pripovedke (Schwab). Slapšakova vključi številne vsebine, ki so drugod izključene: denimo to, da je imel Ojdip tri žene in šest otrok, od katerih Antigona, Ismena, Polinejk in Eteokel sploh niso bili Jokastin sad, ali pa, ko Asklepiju, čudežnemu zdravilcu, ki je obujal celo mrtve, zoperstavi še zdravnika Hipokrata, ali spet, ko ob boginji Eos (Avrori) navede njeno predelavo v Herderjevi liriki, Erifili pa sledi do Dantejevega pekla. Toda ta princip aplicira le sporadično, pri Sizifu recimo sploh ne omeni Camusevega dela; Jankoviću to ne ubeži. Ta sestavlja gesla z miti in osebami grške in rimske dobe, podobno H & H, ki postrežeta še s splošnimi pojmi, Schwab pa ostaja le pri mitih kot zgodbah. Če primerjamo število gesel, je izbor Slapšakove številčno najbolj pičel, kar pa nadoknadi z obširnejšimi polemičnimi interpretacijami. Vsebinsko vključi še pojme, kot so kače, miš, osel, ptice, vozovi in podobne, posebej ilustrativno škržata, izpusti pa barbara, gladiatorja, sužnja, ki bi jih vsekakor pričakovali.

Bogata avtorska knjiga v neposrečenem žanru.