Ledena babica

Sneguljčica.

Češka Ledena babica nas odpelje tja, kamor filmi običajno ne zaidejo – med upokojence. Kar pomeni, da se stegne tja kot slovenski film Srečen za umret, le da ljudi, ki jih je družba odpisala, ne okopa v topli, mehki, mineralni vodi, temveč v temni ledenici, ledeno hladni Vltavi, ki pa je toplejša od silikonsko-peterpanske družbe, v kateri Karla Erjavca ni na spregled. Med častilci ledenice, ki na Vltavi prirejajo svojo verzijo akvalandije in celo plavalne tekme, se znajde tudi Hana (Zuzana Krónerová), 67-letna vdova, topla, prijazna ženska, ki pa res potrebuje malce toplote: njena sinova, ki jima še vedno po malem gospodinji (nedeljsko kosilo je to, za kar živi), sta namreč hladni, otopeli, represivni ribi.

Mislita le nase, v svojo ošabnost pa sta tako zaljubljena, kot da je start-up: prvi je resda javni uslužbenec (Marek Daniel), a kar poka od frustracij, drugi (Václav Neužil), vzvišeni snob, poročen z organsko primadono, pa je tako uspešen kšeftar, da si svojo mater predstavlja le še v vlogi služkinje. Neplačane, se razume. Razlog več, da jo ledeno hladna Vltava res dobro segreje, ostalo pa doda šarmantni Brona (Pavel Nový), ki ga najde v Vltavi in ki živi v starem, odsluženem, melanholičnem, socialističnem avtobusu, vedno pripravljen na revolucijo, absurd – in seks. Hana in Brona sta še otroka socializma, zato je v njunem utopičnem doživljanju sveta več življenja kot v Haninih sinovih, disfunkcionalnih produktih kapitalizma, ki ljudi spreminja v asocialne zmagovalce in poražence, predvsem pa jih infantilizira, ali bolje rečeno – postara jih v otroke. (Kinodvor)