Adriana Lisboa: Simfonija v belem

+ + +

Vračanje na kraj zločina

Brazilska pripovednica Adriana Lisboa zgodbo o sestrah, njunih razhajanjih in srečevanjih splete okoli enega od njunih zadnjih srečanj, ko je tisto, kar ju je razdruževalo, že nekako ugaslo in odmrlo. Njuno skupno otroštvo in razselitev, velike skrivnosti, ki se kažejo v vrsti odvisnosti, obiskovanju klinike za razstrupitev in sledeh tapetniškega noža na zapestjih ene od njiju, pri drugi pa v muhavem odnosu do partnerjev in srepem pogledu, ki se šele z leti ublaži – vse to popisuje na preskok, nekronološko. Pravzaprav iz trenutka, ko se vse reši in ni več skrivnosti, prehajamo v čase skupnega odraščanja in se prestavimo na pomembne postaje v njunem življenju. Logika je asociacijska, tako ob branju bežimo na vse čase in včasih malo traja, da ugotovimo, v katerem segmentu razkrivanja zgodbe smo.

Zadaj so velike in mučne stvari, nas opozarja Adriana Lisboa. Incest in očetomor, linč na sosednjem veleposestvu, nekaj prešuštva in menjave partnerjev, beg iz zakona in podobno. Čeprav že v uvodnih poglavjih nakaže jedro skrivnosti, pa to potem odkriva po plasteh. Ne naravnost, ne v kakšni siloviti izpovedi, te je samo nekaj stavkov, temveč eliptično in naokrog.

Pri tem včasih za atmosfero še bolj kot prepadi in neosvetljeni predeli osebnosti poskrbijo navidezne banalnosti, citirani recepti za pecivo, opisi slik ali citati z etikete na čajni embalaži. Še pogosteje pa so to opisi narave v vsem bohotju, kot da bi ta s svojo močjo generiranja poskrbela za kontrast tej pravzaprav žalostni zgodbi. Denimo z bohotnim latinskoameriškim cvetjem, metulji in nevarnostjo klopov na prepovedanih mestih, z na skrivaj ujetimi pogledi tistih, ki jim niso namenjeni, nekaj je tudi popisov hohštaplerije bogatih Latinskih Američanov v Benetkah ... Iz vsega tega dovolj razkošnega okolja se potem počasi izvija zgodba, pripovedovana enako enigmatično, kot tiči zaprta v srcih udeleženih. In, jasno, kot vsako pismo najde svojega naslovnika, se vsaj za silo izvije in osvobodi.

Roman Simfonija v belem je naslov dobil po Whistlerjevi sliki, ki je tudi na naslovnici in namiguje na tisti mučni trenutek, ko mora dekle odrasti. Adriana Lisboa kaže, kako lahko travmatični dogodki iz preteklosti to rast ustavijo ali poskušajo ustaviti vse življenje. Vendar je njen protizlorabni aparat ovit v razkošno naštevanje, ki se ponekod približuje kakšnemu viktorijanstvu, hkrati je prepreden z referencami na umetnost, kar konflikt z metaforiziranjem pravzaprav omili, priskrbi pa romanu bogato jezikovno mesovje, če je že skelet bolj meandrski.