Kitenje s tujim perjem

Maja Novak

22. 9. 2017  |  Mladina 38  |  Ihta

Čisto naključje je hotelo, da sem se za podaljšan konec tedna »v deželi rajskomili« odločila prav v dneh proslavljanja priključitve Primorske matični domovini in začetka gradnje Nove Gorice, a kljub naključnosti si nisem mogla kaj, da se med dopustovanjem pri materi ne bi ves čas zavedala, da nekaj sto metrov stran od njenega domovanja praznujejo nekaj resnično pomembnega. Hkrati pa me je presunilo spoznanje, da sem pred odhodom iz Ljubljane sebi in drugim oznanila, da »grem domov«, a da bom pred vrnitvijo v prestolnico prav tako izjavila, da »grem domov«. Pojem »doma« je, kot kaže, pri meni malce devalviral: doma sem na dveh koncih, pa hkrati nikjer. Da bi bile zadeve še bolj zapletene, se v svojem ljubljanskem stanovanju ne počutim prav varno in zato ne »doma«, ko pa nenehno trepetam, kako bom poravnala podnajemnino, niti se posebej »doma« ne počutim med Primorci, katerih hrupna prešernost mi gre včasih brez njihove krivde pomalem na živce. Je potemtakem kaj čudnega, če sem se začela tako rekoč v zadregi in mukoma spraševati, kako danes vsi skupaj dojemamo pojem »doma« in »domovine«?

Nato je izbruhnil finale v Turčiji.

Med evropskim prvenstvom v košarki je bilo identifikacijskih trenutkov z domovino, vsaj na prvi pogled, kolikor hočeš. Celo sama sem pozabila na svoje dvome o smiselnosti tolikšne pozornosti, kolikor je Slovenci naklanjajo športu, in navijala, da me je bilo treba krotiti. Naša reprezentanca si pač zasluži sleherno čast in pohvalo. Pa vseeno – ali smem res reči: »Mi smo zmagali« ali »Mi smo prvaki«?

Naj Dragiću in njegovim zlati red za zasluge namesto poklicnega nastopača Pahorja raje izroči katera od športnih legend.

Kdo natanko so v takih povedih »mi«? Večina »nas« za zmago na prvenstvu ni mignila s prstom – če, pogojno rečeno, ne štejemo tistih, ki so se v zadnjem trenutku potrudili v Istanbul, da bi lastnoročno, lastnonožno in z lastnimi grli neposredno s tribun bodrili naše borce. (Kdo ve, ali jim je kaj zavidal kateri od revežev, ki se morajo iz meseca v mesec prebijati z »minimalcem« ali borno pokojnino, zato si stroška takega izleta ne more privoščiti.) Medtem ko so se košarkarji potili in borili z utrujenostjo ter krči v nogah, je glavnina »nas« vse skupaj spremljala s kavča in s pivom v roki. Ali se torej smemo ponašati z zlato medaljo, kot da je »naša«? Ali si tako, kot je med sprejemom zlatih košarkarjev v medijske mikrofone pribil marsikateri od tistih, ki so jih pričakali, laskati, da smo »del te zgodbe o uspehu«? Očitno res, saj se zdi, da je identifikacija »navadnega« smrtnika s tistimi, ki za zmage dejansko garajo, vsaj v športu tolikšna, da meji na domovinska čustva.

Ne razumite me napačno – s tem ni nič narobe, čisto nič. Pravzaprav je odlično, da imajo navadni smrtniki, ki so poleg tega, da so »navadni«, večkrat kot ne tudi ponižani in razžaljeni, vsaj šport, da jim žlahtni življenje. Moteče je le, da do tovrstnega istovetenja z »našimi« na drugih področjih praviloma ne prihaja. Koliko »nas« izjavi, da smo, denimo, ponosni, ker so kateremu od naših pisateljev kje v tujini objavili prevod romana? Pol ducata? Ducat? In celo če smo kolektivno ponosni na to ali ono, ali kolektivno zardevamo, kadar Slovenija naredi kaj nečednega? Smo takrat, ko je naša domovina okoli svojih meja potegnila nadpovprečno grdo žico z rezili, tudi v en glas zatrdili: »mi« se sramujemo?

Najbrž je vsa skrivnost v tem, da smo v svoji percepciji »mi« kolektivno zaslužni za vse, kar Slovenija doseže lepega, kadar pa zagreši tako ali drugačno neumnost, tega nismo storili »mi«, temveč »država«. Ali celo »vlada«. To pač nismo »mi«. Država in domovina nista vedno eno in isto.

Tako pridemo do politikov. Če lahko »navadnemu« državljanu zlahka odpustimo, da si v športni evforiji kdaj pa kdaj prilasti tuje dosežke (nekaj pač mora imeti od življenja, madonca!), je nekoliko teže prenašati, kadar ta val zajahajo slovenski velmožje, zlasti če se zavedamo, kako mačehovski odnos kdaj pa kdaj pokažejo, ne le do kulture, temveč tudi do športa. Mošnjiček z denarjem je težko razvezati, kaj lahko pa se je šopiriti pred televizijskimi kamerami. Cerar na parketu objema košarkarje. Borči napoveduje, da jih bo po hitrem postopku odlikoval z zlatim redom za zasluge. Zoki poskakuje pred magistratom. Vse to pa je v službi lastne promocije. Ne morem si kaj, da se ne bi strinjala z nekim zapisom s Facebooka, po katerem bi naštetim in njim podobnim veljakom morali odreči pravico, da se rokujejo z zmagovalci, da jih trepljajo po ramah, da se fotografirajo z njimi, pri vsem tem pa kot pavi sami rinejo v ospredje posnetka. Ali kot je v torek v jutranjem programu Vala 202 duhovito pripomnil Miha Šalehar: politiki so samo za to, da nam gredo na živce. To nalogo odlično opravljajo; naj ostanejo pri tem in naj ne kradejo veselih trenutkov tistim, ki so si jih v resnici zaslužili. Naj Dragiću in njegovim zlati red za zasluge namesto poklicnega nastopača Pahorja raje izroči kateri od njihovih športnih kolegov, katera od športnih legend, ali kaka mati samohranilka, ki se ji je med prenosom tekme proti Srbiji vsaj za trenutek posrečilo pozabiti, da je v ponedeljek nov šolski dan, ona pa nima odvečnega drobiža, da bi ga pred odhodom od doma stisnila v dlan svojemu šolarju.

V naslednjih dneh se bo tudi v okviru predsedniške tekme s takim ali drugačnim tujim perjem kitilo toliko osebkov, da me je že vnaprej groza vsega, kar bodo morali prenašati moje oči in ušesa. Najbrž je prav ta navada politikov med razlogi, zaradi katerih se mi včasih zazdi, da se Slovenci na splošno preveč ukvarjamo s športom. Ko bi ga prepustili športnikom in množicam tistih, ki si ob njem kdaj pa kdaj ogrejejo izmučeno srce, bi ga morda tudi sama znala ceniti tako, kot je treba.