Laurent Binet: Sedma funkcija jezika

+ + + + +

Lingvistična zarota

Francoski pisatelj Laurent Binet je poskušal v prejšnjem romanu HHhH kar najverneje, čeprav s precej simpatije do izvršiteljev, popisati dogodke, povezane z atentatom na t. i. praškega klavca Reinharda Heindricha leta 1942. Pod drobnogled je vzel delovanje iz Anglije prispelih komandosov, njihovo akcijo in še bolj čakanje, pa tudi represalije, ki so sledile smrti vestnega in sposobnega izvrševalca holokavsta. Potem ko je »rešil« judovsko vprašanje na Češkoslovaškem, bi moral namreč uspešno delo nadaljevati v Franciji, pa so se mu zgodili slovaški padalci.

Tokrat se na način teorije zarote ukvarja s smrtjo velikega kritika Rolanda Barthesa, ki ga je leta 1980 povozil dostavni avto, v čemer že prepoznamo Binetovo pisateljsko metodo: poskuša se čim bolj oborožiti z dejstvi in jih dopisati z verjetnim.

Barthesu je bila blizu filozofinja Julija Kristeva s familiarnimi povezavami v bolgarski politiki. In ker so takrat Bolgari izpeljali atentat na papeža, na ruske vohune prebežnike in kasneje še na makedonskega predsednika Kira Gligorova, so vmešani tudi v dogajanje v romanu. Poleg njih pa seveda francoska politična elita pred volitvami. Vsi si prizadevajo dobiti skrivnostni dokument, ki so ga Barthesu ob nesreči ukradli, šlo pa naj bi za nič manj kot napotek, kako jezik uporabiti tako, da lahko prepričaš skoraj kogarkoli o čemerkoli. Mož Kristeve, pripovednik Philippe Sollers, tako ostane brez jajc, ker ga porazi Umberto Eco, veliki mojster v ligi in skrivni loži retoričnih dvobojevalcev.

Semiotik Eco v romanu seveda tudi nastopi, tako kot Kristeva, ki službeno poganja zgodbo na tajni način, kastrirani Sollers, pa Jacques Derrida, Foucaltovi ljubimci, ameriški lingvisti, manekenski Bernard-Henri Lévy, zvodniki, Louis Althusser in drugi. Eco se pojavi v bolonjski epizodi – tamkajšnji atentat na železniški postaji Binet seveda poveže s skrivnim papirjem. S tem pa postane logičen in premišljen nadaljevalec Ecovega romanopisja, ki ga vedno poganja teorija zarote, le da je Binet duhovitejši. Ni namreč smešnejšega od jezikoslovcev, sprtih počez in zazrtih v akademsko slavo, ki inšpektorju z zdravim desničarskim rezoniranjem in ob nanovačenem akademskem pomočniku govorijo nesmisle iz svojih knjig. Nesmisle v smislu preiskave, jasno.

Pri branju romana spoznamo, da so bili ameriški kampusi, pariške predavalnice in gejevski klubi v osemdesetih letih prostor živahnega občevanja. Poleg jezika kot mišice in diskurzov je bilo na mizah in pod njimi še marsikaj. Laurent Binet pa je s tem, ko je pri pisanju prevzel teoretična izhodišča Umberta Eca ter naredil ta duhoviti in napeti roman, tudi pokazal, kako naj roman, ki vsebuje teorijo, izpelje zaplet in pripoveduje, ne da bi ga teorija zadušila. Zraven se oprime in drži še pikrega in malo tudi izmodrenega humorja, ki ga je italijanskemu mentorju z leti in popularnostjo vse bolj primanjkovalo.