Dr. Blaž Kovačič Mlinar, kazenski odvetnik

»Obdolženka je zaradi skrbi za otroka in zdravje krivdo raje priznala, čeprav dejanja ni storila. Je to pravično?«

Vlada, ki je na meje postavila bodečo žico in vojsko za obr ambo pr ed begunci, je zdaj povečala kazenskopravno represijo. S spremembo zakona o kazenskem postopku je namreč obdolžencem vzela pomembne pravice in jih preprosto dala tožilstvu in policiji. Povsem po nepotrebnem, pravi kazenski odvetnik Blaž Kovačič Mlinar, ki ravnanje politike vidi v kontekstu ustvarjanja družbe strahu, domnevne ogroženosti in posledične potrebe po krepitvi varnosti. Človekove pravice so vrednota, so same po sebi višji, najvišji cilj, absurdno se jim je po njegovem mnenju odrekati v zameno za »višje cilje«. Še posebej pa ne na podlagi nekaterih ekscesnih primerov, kot je sojenje Igorju Bavčarju, ki, opozarja Kovačič Mlinar, dajejo povsem napačno sliko slovenskega kazenskega sistema. Kovačič Mlinar je doktoriral prav iz kazenskega postopka in velja za enega največjih strokovnjakov na tem področju.

Opozarjate, da bo ukinitev sodne preiskave, ki jo je državni zbor uzakonil pred dnevi, zmanjšala pravice obdolžencev v kazenskem postopku, pravosodni minister Goran Klemenčič pa pravi, da ne. Kdo ima prav?

Treba je gledati sistemsko. Ta zakon uveljavlja spremembe, da obdolženec in njegov zagovornik v predhodnih postopkih, ki so bili doslej urejeni v sodni preiskavi, poslej pa bodo v policijski preiskavi, ne bosta imela možnosti prisostvovati. In to je s stališča pravice do obrambe zelo pomembno. Na teh prvih zaslišanjih, v prvih stikih recimo s pričami in izvedenci, se mnogo pomembnih informacij že nekako zakoliči. V poznejših postopkih, predvsem na glavni obravnavi, ko si soočen z izjavo, ki jo je neka priča dala, ne da bi imel možnost vprašanj kontrolnega tipa, se pravi glede njene verodostojnosti ali v smislu potrditve zagovora, je to težje izpodbijati, kot pa če se nekatere stvari razčistijo že v prej omenjeni prvi fazi.

In s tem se obramba postavi v neenakopraven položaj v primerjavi s policijo in tožilstvom?

Zagotovo gre za poseg v pravico do učinkovite obrambe. Ne glede na to, da se pravosodni minister Goran Klemenčič sklicuje na odločitve evropskega sodišča za človekove pravice, češ da je že odločilo, da tudi takšen način kazenskega postopka ni v neskladju z evropsko konvencijo o človekovih pravicah. To je res, ampak evropsko sodišče vedno govori samo o minimumu pravic. V Svetu Evrope, kjer to sodišče deluje, so tudi države, kot so Rusija, Azerbajdžan, Turčija, ki nam vsaj na tem področju res ne morejo biti vzor. Ta argument je zame zato zelo šibak.

Z ukinitvijo sodne preiskave se torej tudi povsem praktično spreminjajo vloge akterjev v sistemu kazenskega postopka?

Da, to pomeni, da bodo tožilci vlagali t. i. neposredne obtožnice. Kar je bilo do danes izjema in se je dogajalo sorazmerno redko, bo zdaj postalo pravilo. To pa bo po mojem mnenju imelo naslednjo zelo pomembno posledico. Zakon danes, ko še velja sodna preiskava, daje možnost, da se izvede t. i. predobravnalni narok, na katerem obdolženec krivdo prizna recimo v zameno za ugodnejšo kazen. A pred tem je seveda med sodno preiskavo že imel možnost sodelovati v postopku, preiskovalnemu sodniku predlagati, da izvede tudi dokaze, ki so njemu v korist, in podobno. Ko je sodna preiskava končana, je torej preizkušena tako teza tožilstva kot tudi teza obrambe. In tedaj lahko obdolženi že zelo realno oceni, kakšne so njegove možnosti v nadaljevanju postopka. In seveda, če se tako odloči, dokaj dobro informiran prizna krivdo ali sklene sporazum s tožilstvom.

Zdaj pa bo pred to odločitev postavljen zelo slabo informiran oziroma povsem neinformiran?

Po novem sistemu bo obdolženi prvič seznanjen s spisom ob vložitvi obtožnice zoper njega in v njej bodo samo obremenilni dokazi oziroma samo tisti dokazi, za katere tožilstvo in policija menita, da so pomembni. Verjetno to ne bodo ravno razbremenilni dokazi. In tedaj bo obdolženi tudi soočen s ponudbo tožilca, da prizna ali pa bo na koncu dobil strožjo kazen. Za obdolženca to pomeni veliko slabši položaj, kot ga je imel doslej. In tudi za njegovega zagovornika. Predvsem bo moral nekdo, ki si ne bo mogel privoščiti učinkovite obrambe na glavni obravnavi, dejansko zelo dobro razmisliti, ali sploh ima finančne in druge možnosti za nadaljevanje postopka, in napovedujem, da bo, če bo zakon obstal, v prihodnje samo še več kazenskih postopkov končanih, ne da bi se izvedla glavna obravnava. In da gremo v smeri nadaljnje amerikanizacije slovenskega kazenskega postopka. V ZDA več kot 90 odstotkov ljudi, ki so obsojeni, ne doživi obravnave pred sodiščem, saj priznajo krivdo, preden bi se obravnava lahko zgodila. Tudi sistem je tam zelo podoben temu, kamor gremo zdaj mi, saj predhodni postopek izvajata tožilstvo in policija brez obdolženca in zagovornika.

Tudi v Sloveniji obdolženci raje priznajo, čeprav dejanja niso storili, samo zato, da dobijo na mizo jasno ponudbo tožilstva in nižjo kazen.

Zakaj so tovrstni spremembi nasprotovali celo na vrhovnem tožilstvu, če pa daje tožilcem večjo moč, bolj proste roke pri vodenju kazenskega postopka?

Ne samo tožilstvo, tudi policija in ministrstvo za notranje zadeve sta temu nasprotovala. Pa tudi velika večina sodnikov in odvetniška zbornica, skratka vsi glavni deležniki kazenskega postopka so proti tem spremembam. Zakaj tožilstvo? Navedli so ogromno razlogov proti, dejstvo pa je, da je eden od njih generalne narave, saj podobno kot odvetniška zbornica menijo, da gre za neustrezno in nesorazmerno poseganje v pravico do obrambe. Moramo vedeti, da je državno tožilstvo organ, ki ni tam zato, da bi zbiralo zgolj obremenilne dokaze, ampak ima sistemsko nalogo, da zagotovi, da je postopek zakonit in da se upoštevajo tudi razbremenilni dokazi. Drug velik pomislek tožilstva pa je organizacijske narave. Kaj bodo novosti pomenile za organizacijo celotnega kazenskega postopka? Zdaj imamo preiskovalne sodnike, ki izvajajo preiskavo, zaslišanja. So profesionalci z dolgoletnimi izkušnjami in se spoznajo na te stvari. Potem pa se bo to preneslo na policijo in državno tožilstvo. To bo pomenilo, da bodo državni tožilci, ki so doslej pisali obtožne akte in zastopali državo na glavnih obravnavah, sodelovali tudi v preiskavah. To po mojem mnenju prvič pomeni veliko večjo potrebo po kadrih in večjo obremenitev tožilcev, ki so že zdaj zelo obremenjeni. Poleg tega si nihče, niti na tožilstvu, ne predstavlja, kako bo to videti v praksi, kje se bo to tehnično izvajalo, v prostorih tožilstva, policije? Se bodo morala nabaviti nova tehnična sredstva? Pri policiji je težava tudi ta, da bo po novem zaslišanje priče pred policijo popolnoma drugačno kot doslej. Policisti so navajeni, da osebo povabijo k sebi, ne pišejo zapisnikov, pač pa si delajo zapiske in potem naknadno sestavijo uradni zaznamek, ki ga priča ne podpiše. Velik razlog za nasprotovanje na strani policije in tožilstva je torej tudi organizacijski vidik, in tudi zavedanje, da to delo veliko bolje opravljajo preiskovalni sodniki kot pa organi pregona, kar ta dva organa pač sta.

Če se pravosodni sistem nekaj časa vrti v prazno, to vedno nujno prinese sodne zaostanke …

Menim, da bo sprememba povzročila ravno nasprotno od tega, za kar si minister prizadeva. On meni, da so kazenski postopki v Sloveniji predolgi, jaz pa trdim, da bodo po novem kvečjemu še daljši. Zadnja velika sprememba zakona o kazenskem postopku iz leta 1995, ki je imela med drugim za cilj hitrejše postopke, je povzročila prav nasprotno, in sicer nastanek sodnih zaostankov. Potrebovali smo več kot deset let, da smo prišli v neko normalno stanje, in predvidevam, da se bo tokrat zgodilo podobno.

Zaradi porodnih krčev, kjer se bo izgubljal čas? In ker bodo sodišča zavračala obtožnice, ki ne bodo »dovolj kvalitetne«? Tako se je dogajalo že doslej, kadar je tožilec vložil neposredno obtožnico, ne da bi sploh zahteval preiskavo …

Tudi to je ena od možnih posledic. Po drugi strani pa je treba nekaj vedeti. Vse se bo po novem razčiščevalo na glavni obravnavi. Obramba bo tedaj imela prvič možnost izvesti in predstaviti dokaze v korist obdolženca in tudi preizkusiti dokaze nasprotne strani. Vse to se bo zdaj dogajalo na glavni obravnavi, ki je najdražja faza postopka, saj na njej sodelujejo vsi hkrati, tožilec, sodniki, porotniki, odvetniki, obdolženci, priče, zapisnikarji, prevajalci, izvedenci … To je najdražja faza postopka in hkrati tudi tista, ki zahteva največ organizacijskih naporov. Danes se na glavnih obravnavah dostikrat zgodi, da se obramba in tožilstvo, ker so bili nekateri dokazi že izvedeni prej, preprosto strinjata, da določenih prič ni treba ponovno zaslišati in se lahko prebere njihovo zaslišanje iz sodne preiskave. Po novem seveda obramba v to ne bo mogla privoliti in bo zahtevala, da se vsi dokazi, ki so bili izvedeni že pred policijo, ponovijo na glavni obravnavi. Obramba bo na glavni obravnavi priče in vse druge dokaze lahko sploh prvič videla in jih sploh kaj vprašala ter preizkusila njihove izjave. In to bo podaljšalo glavno obravnavo, to drugo fazo, ki je že tako ali tako najbolj zamudna, zahtevna in najdražja. Menim, da bo to na koncu koncev prineslo zgolj nasprotne posledice, kot si jih ministrstvo za pravosodje s temi zakonskimi spremembami želi.

Pomisleki se zdijo prepričljivi. Zakaj mislite, da je minister Klemenčič navkljub nasprotovanju stroke vztrajal pri tem?

Tega ne morem vedeti. Lahko pa špekuliram. Namera po odpravi sodne preiskave je bila vpisana v koalicijski sporazum. In to zdaj je posledica želje, da se na koncu mandata tudi nekaj pokaže, v smislu, da izpolnjujemo naše obljube. In da se to stori kljub temu, da so bile dane obljube, ki sploh niso potrebne, da gre torej za spremembo zaradi spremembe. In po mojem se zdaj želi na vsak način te obljube izpolniti, da se bo videlo, da ministrstvo dela, in tako naprej. Drugih razlogov, strokovnih, ni. Nekaj morate vedeti. Že danes na okrožnih sodiščih okoli 50 odstotkov obdolžencev prizna kaznivo dejanje in se zadeve po opravljeni preiskavi končajo, preden bi šle na glavno obravnavo. Če si ogledate stanje na manjših, okrajnih sodiščih po Sloveniji, boste videli, da nimajo nobenih zaostankov, zadeve se tekoče rešujejo, sodnikov je že preveč in morajo delati tudi zadeve izven kazenskega področja. Na kazenskem področju z izjemo Ljubljane in Maribora zaostankov sploh ni ali so pa res minorni. Tudi sicer so naši kazenski postopki, odkar poznamo institut priznanja krivde oziroma sklenitve sporazuma s tožilstvom, veliko hitrejši, kot so bili nekoč. Minister je celo rekel, da je naš kazenski postopek eden izmed najbolj neučinkovitih v Evropi, to si upam trditi, da preprosto ne drži. Tudi če boste govorili s sodniki in tožilci, boste videli, da večjih pripomb k trajanju postopkov danes na kazenskem področju ni več.

Dejstvo je, da so naši zapori vedno bolj polni. Tam ni več nobenega resnega ukvarjanja z obsojenci med prestajanjem kazni. Gre zgolj še za izločitev posameznika iz družbe, ne pa za rehabilitacijo.

Postopki pa so hitrejši zato, ker je bila tudi uvedba priznanja krivde in sporazumov poseg v pravice obdolžencev. In tudi tega posega ni izvedla neka t. i. desna vlada, pač pa levosredinska vlada …

V smislu sprememb kazenskega postopka so delitve na leve ali desne vlade povsem nepomembne. Vsi sledijo nekemu splošnemu trendu, ki se kaže v svetu – zmanjševanje obsega pravic, ki jih ima posameznik v postopku, ter po drugi strani dajanje vse več pooblastil organom pregona za poseganje v pravice osumljenca z najrazličnejšimi tehničnimi sredstvi, ukrepi, podaljševanjem rokov za odvzem prostosti, zmanjševanjem obsega dostopa do višjih pravnih instanc. Tudi znotraj te novele si je vrhovno sodišče prizadevalo, da bi omejili pravico obdolženca do dostopa na vrhovno sodišče. Dostop do ustavnega sodišča je bil zelo omejen že prej. Vseeno je, ali gre za leve ali desne vlade, trend je v tem, da bi bili kazenski postopki čim hitrejši in s čim manj »zapleti«. »Zaplete« pa seveda povzroča obramba, kdo pa drug, oziroma obdolženec, ki se sklicuje na procesna jamstva in materialne pravice, ki jih ima. In krčenje teh pravic seveda omogoča hitrejše in učinkovitejše postopke. Dejstvo je, da so naši zapori vedno bolj polni. Tam ni več nobenega resnega ukvarjanja z obsojenci med prestajanjem kazni, ampak gre zgolj še za izločitev posameznika iz družbe, ne pa za rehabilitacijo. To vse pa tudi godi javnosti, kjer se goji občutek, da smo ogroženi od kriminala in da je treba učinkovito nastopiti proti nekim »grožnjam«.

V vsem tem, se zdi, zgolj sledimo »razvitemu« svetu …

Živimo v dokaj tesnobnem času, sam to gledam v tem kontekstu. In politika skuša seveda vplivati tudi pomirjevalno, češ, borimo se proti kriminalu in pri tem smo učinkoviti, in če uporabim izraz gospoda ministra, glave bodo padale, če ne bo obsodb … Vse to gre v kontekst ustvarjanja družbe strahu. Mogoče se nekateri konkretni politiki niti ne zavedajo, da so del te agende, na neki nezavedni ravni pa vsi podlegajo strahu, da smo ogroženi in da se moramo potruditi vzpostaviti neko varnost. A to je zgrešeno. Vsak ve, da je bila Slovenija vedno ena izmed družb, ki so bile s kriminalom najmanj obremenjene in nikoli nismo potrebovali posebej močnih represivnih ukrepov. Seveda pa se zaradi zunanjih dejavnikov, družbenih sprememb, brezposelnosti to malo spreminja. Najtežje je reševati ta sistemska vprašanja, najlažje pa je reči, da se borimo proti kriminalu. Vse več je tudi zapornih kazni, podaljšuje se tudi njihova dolžina. Ta vlada je tudi obljubila, da bo odpravila kazen dosmrtnega zapora, pa je potem ni. Stroka se je poenotila, da zakona o kazenskem postopku ni treba spreminjati, pa ga je vlada spreminjala, čeprav za to res ni nobene potrebe. Ta poteza je nepremišljena, vprašanje je tudi, kako bo s temi spremembami na ustavnem sodišču.

Napovedujete ustavno presojo zakona? 

Hrvaška je pred nekaj leti spr ejela podobne spremembe in njihovo ustavno sodišče je razveljavilo vsaj četrtino členov novega zakona zaradi podobnih razlogov, ki jih mi navajamo proti zakonu. Zakon, kot smo videli, ni prestal odločanja v državnem svetu in poslanci bodo morali glasovati še enkrat in zakon potrditi s 46 glasovi. Vemo namreč, da je bila večina za zakon zelo nizka, še celo poslanci koalicije niso vsi glasovali za zakon. Zato menim, da obstaja velika verjetnost, da bodo v nadaljnjih postopkih tako ali drugače nekateri deli tega zakona spremenjeni. Gre za par spornih členov, sicer še zdaleč ni vse slabo, kar se sicer s tem zakonom spreminja. Vprašanje je, ali bodo na koncu ti sporni členi prestali ustavno sodno presojo, saj se na ustavnem sodišču vedno uporablja test sorazmernosti, in sicer ali bi lahko željeno večjo učinkovitost dosegli na manj boleč način, z manjšim kršenjem obdolženčevih pravic.

Zakaj sploh govorimo o večji učinkovitosti in racionalizaciji? Prepričujejo nas, da je materialno družba danes najbogatejša v zgodovini, potem je gotovo dovolj denarja, da se zagotovi najbolj kakovostno pravosodje doslej, ne pa obratno.

Kot sem že omenil, je govorjenje o zmanjševanju stroškov popolnoma zgrešeno, saj bo imel ta zakon velike finančne posledice tako na delovanje policije kot tožilstva. Breme izvajanja predkazenskega postopka bo zdaj padlo na te organe in oni bodo morali zagotoviti nove kadre, sredstva in tako naprej. Po drugi strani pa nisem videl niti enega izračuna, koliko naj bi neki konkreten kazenski postopek stal in kako bo sprememba zakona vplivala na stroškovno učinkovitost. In kot ste dejali, tudi jaz mislim, da nismo tako revni, da si ne bi mogli zagotoviti do vseh enako poštenega kazenskega postopka. Vedeti pač moramo, da se v kazenskem postopku najbolj posega v temeljne človekove pravice. V pravico do svobode gibanja, pravico do osebne svobode, v nekaterih državah celo v pravico do življenja. Če imamo opravka s tako pomembnimi pravicami, moramo biti res prepričani, da so postopki, v katerih država vanje posega, pošteni. Za to gre. Kazenski postopek naj omogoča obema stranema enakovredne možnosti. Ker to je bistvo poštenega postopka, poštenega sojenja. Da nobena stran ni vnaprej hendikepirana.

Res ne vem, kaj še hočemo, odstotek obsodilnih sodb je okoli 86 odstotkov … Si želimo, da bi jih bilo 100 odstotkov?

In obramba je že zdaj hendikepirana in bo le še bolj?

Če obrambi odvzamemo možnost sodelovanja v najpomembnejši, prvi fazi postopka, fazi zbiranja in izvajanja dokazov, potem smo iz rok ene od strani odvzeli zelo pomembno orožje in ga v celoti prepustili drugi strani. Ta druga stran ima že tako ali tako na voljo celoten državni aparat, obdolženec pa le odvetnika ali morda izvedenca, ki si ju mora sam plačati. Tehtnica je že ves čas nagnjena v korist države, zakaj bi jo tja še dodatno nagibali? Upam si trditi, da ima Slovenija, v primerjavi z drugimi, tudi zahodnimi evropskimi državami, dober kazenskopravni sistem in da moramo biti na to ponosni. Da, na nekaterih področjih imamo višjo stopnjo varovanja obdolženčevih pravic. Ampak to je vrednota, to ni nekaj, kar je lahko razlog za spremembe, ampak vrednota, ki jo je treba ohraniti. To je tako, kot bi rekli, da imamo višjo stopnjo kulturne zavesti ali višjo stopnjo izobrazbe kot v drugih državah. A to ne pomeni, da v to vlagamo preveč. Kot bi rekli, da preveč vlagamo v šolstvo, kulturo, to je absurdno.

Ampak v očeh javnosti pa je nekaj treba storiti, če pa se recimo primer Bavčar in drugi podobni vlečejo več kot deset let, sodbe se razveljavljajo, obsojenci se izogibajo prestajanju zaporne kazni …

V glavah ljudi so vedno ekscesi. Noben sistem ne more onemogočiti ekscesov. Če bo kdo skušal zlorabiti sistem, bo do določene mere lahko zlorabil vsak sistem, ne glede na to, kakšen je. Ampak da zdaj zaradi manjšine primerov, manj od odstotka vseh primerov, spreminjamo sistem, pa je nedopustno. V omenjenih primerih gre poleg tega velikokrat za zapletene zadeve gospodarskega kriminala in se ne da vse skupaj hitro in preprosto ugotoviti. Potem pa si ljudje ustvarijo vtis, da je celotno pravosodje takšno, pa ni res. Zato vedno pravim, da je treba pogledati celotno sliko in ta je takšna, da so kazenski postopki hitri in da večina ljudi prizna, preden bi se izvedla glavna obravnava, da je zapornih kazni vse več in da so zapori polni. Res ne vem, kaj še hočemo, odstotek obsodilnih sodb je okoli 86 odstotkov … Si želimo, da bi jih bilo 100 odstotkov? Potem ne potrebujemo ne sodišč in ne kazenskega postopka, ampak samo policijo, ki bo zbrala dokaze, obsodila in izvršila kazen. Učinkovitosti v slovenskem kazenskem postopku je čisto dovolj. Jasno pa je, da je treba zlorabe pravic sankcionirati, ampak za to imamo že po veljavnem zakonu na voljo dovolj ukrepov.

Tudi če boste govorili s sodniki in tožilci, boste videli, da večjih pripomb k trajanju postopkov danes na kazenskem področju ni več.

Poleg takšnih ekscesov ima slovenski kazenski sistem gotovo tudi svoje težave.

Zdaleč od tega, da bi trdil, da je v pravosodju vse prav. Marsikaj je narobe in marsikaj bi bilo treba spremeniti. Od šolanja sodnikov, odvetnikov in tožilcev, že na pravni fakulteti bi marsikaj lahko spremenili, pa potem do sistema napredovanja na sodiščih in tožilstvih. In seveda tudi mentaliteto bi morali spremeniti, recimo glede vprašanja, kaj oziroma kdo sodnik je. Po mojem je pri nas še vedno preveč razširjeno stališče, da mora biti tisti, ki raziskuje primer že nagonsko bolj na strani tožilstva. Ne razumemo, da je sodnik tisti, ki mora poslušati tezo tožilstva in tezo obrambe ter pogledati dokaze in na koncu zgolj odločiti, ali obstaja razumen dvom ali pa je tožilstvu uspelo z gotovostjo dokazati primer. To je po mojem mnenju naloga sodišča, pa tudi zavarovati posameznika pred državo, če ta neupravičeno poseže v njegove pravice. S tem bi se lahko ukvarjali, ne pa s spremembami zakonodaje, ki bodo prinesle vsaj še več krivičnih odločitev, saj že zdaj ogromno obdolžencev prizna, ker gre za drage in dolgotrajne postopke z negotovim izidom. Raje priznajo, čeprav dejanja niso storili, samo zato, da dobijo na mizo neko jasno ponudbo tožilstva.

Povejte kak primer iz prakse, ko so nedolžni ljudje priznali krivdo.

Teh primerov sem imel več, navedem pa naj enega. Neka gospa je bila obdolžena, da je nekomu pomagala pri kaznivem dejanju, in je priznala krivdo ter sprejela obsodbo. Sam pa sem zastopal nekoga, ki je bil obdolžen istega dejanja, pomoči pri istem kaznivem dejanju in ni priznal krivde. In ko smo jo v nadaljnjem postopku zasliševali kot pričo, sem jo vprašal, zakaj je priznala. In je dejala: Veste kaj, bolna sem, imam otroka in ne vem, kaj bi se zgodilo, če ne bi priznala in dobila zaporno kazen namesto družbeno koristnega dela. Vsega tega si ne morem privoščiti niti psihično, niti fizično, niti denarno in sem naredila, kar sem morala narediti. S tem je povedala vse. Prepričan sem, da se ni čutila krive in konec koncev vam lahko povem še epilog tega postopka. Moj klient je bil oproščen, čeprav je bil v enakem položaju kot ona. Glavni storilec je bil obsojen, njegovi domnevni pomagači pa oproščeni.

Potem bi sodišče za nazaj moralo zavrniti njeno priznanje, jo oprostiti ali vsaj ugotoviti, ali je dejansko kriva ali ne?

Žal pri nas to ne gre. Če so drugi oproščeni, ti pa si priznal, si si sam kriv. To ni razlog za obnovo kazenskega postopka, za pritožbo … In to se niti ne zgodi tako redko.