Mati!

za +

In Bog je ustvaril mater.

Darren Aronofsky je obseden z obsedenci – z liki, ki svoje življenje posvetijo in podredijo eni stvari. Glede svoje želje nikoli ne popustijo. Verjamejo v svoj projekt. Prepričani so v svoj prav. In v svoji obsedenosti gredo do konca. Tak je matematik, ki v filmu Pi išče magično število. Tak je džanki, ki si v Rekvijemu za sanje vbrizga vse, kar najde. Tak je znanstvenik, ki v Fontani življenja išče magično zdravilo. Tak je rokoborec, ki v Rokoborcu kljub starosti in zjebanosti vztraja v ringu. Taka je balerina, ki v Črnem labodu pleše do bolečine, ekstaze in norosti. In tak je Noe, ki v Noetu išče izgovor, da bi se prelevil v Boga, odločevalca o tem, kdo bo živel in kdo umrl. Teh likov nič ne ustavi. Nič jih ne more odvrniti od stvari. In veliko mazohizma je potrebnega, da bi stvar, ki jih obsede (in ekstremizira), prelevili v svojo umetnino. Bolečina je sporočilo – kot v torture pornu. Če ob tem zgorijo, je to le dokaz, da so imeli prav. In običajno na koncu res zgorijo – v ognju obsedenosti s svojo umetnino.

V filmu Mati! pa neka ženska zgori že kar takoj – v prvem kadru. Ko hiša, ki je zgorela, ponovno zraste ( ja, čudežno!), se v njej sunkovito zbudi neka druga ženska: zdi se, da se – tako kot junakinje v grozljivkah – iz grozljivih sanj zbudi v realnost, ki je videti kot nekaj povsem normalnega in vsakdanjega, a se potem izkaže, da je še hujša in grozljivejša od sanj, iz katerih je zbežala. Za začetek: ta, ki se zbudi, je »mati« (Jennifer Lawrence). Ne, nima imena. In tudi rodila še ni, a je že »mati«. Taka je pač njena usoda. »Mati!« Utelešenje toplote, miline, vdanosti, žrtvovanja. Veliko samotno hišo, v kateri živi z možem (Javier Bardem), precej starejšim od nje (natanko toliko starejšim, kot je od Jennifer Lawrence starejši Darren Aronofsky, njen novi zaročenec, okej, njen novi auteur), hoče preleviti v sanjski dom, no, v raj, zato jo nenehno ureja, prenavlja, čisti, pleska. »Mati« utripa s hišo in hiša utripa z njo. Njen mož – »on«, brez imena, a precej hladen in distanciran, tako da bi bil lahko tudi vodja apokaliptične sekte – je rahlo mistični umetnik, nekoč slavni poet, ki je – tako kot Jack Torrance v Kubrickovem Izžarevanju – izgubil kreativno moč, kar pa ne pomeni, da ni obseden s svojo naslednjo veliko umetnino. Toda njun raj se zamaje, ko vanj nepričakovano vstopita »moški« (Ed Harris) in »ženska« (Michelle Pfeiffer), poetova fena, ki se – na grozo »matere« – obnašata tako, kot da sta tam doma, še bolj pa, ko se priklatita še njuna »sinova« (Domhnall Gleeson & Brian Gleeson) in ko starejši ubije mlajšega (in konča z »znamenjem« na čelu). Raj ni več mogoč – doma ni več mogoče zaščititi pred invazivnimi troli, feni, nasiljem, trpinčenjem, trpljenjem. Še huje: dom je prizorišče vojne, ki odloča feni, nasiljem, trpinčenjem, trpljenjem. Še huje: dom je prizorišče vojne, ki odloča o prihodnosti človeštva. »Mati«, ki jo vsi slavijo kot inspiracijo (verjetno so videli Malickovo Potovanje časa: pot življenja), namreč sredi tega apokaliptičnega razpadanja raja zanosi – ravno pravi čas, da njen fetus dobi tako fanatične fene kot Rosemaryjin fetus v Rosemaryjinem otroku, ki se prav tako dogaja v neke vrste raju, »sanjskem stanovanju« (Dakota Building, Manhattan), le da Rosemaryjin mož ni falirani poet, temveč falirani igralec, ki svojega novorojenca proda »temni strani«, očitno kreativnejši od svetle strani, raja in Boga.

Toda ko postane jasno, da sta »sinova« kot Abel in Kajn in da sta »moški« in »ženska« kot Adam in Eva (in ko ni več dileme, kdo je »on«, kdo »mati« in kdo »novorojenec«), je prepozno: Mati! je že videti tako, kot da bi David Lynch odprl Biblijo, iz katere fantazmagorično planejo vse grozljivke, ki ždijo v njej. Filma, ki bi ekraniziral obe Zavezi hkrati, staro in novo, še nismo videli, Mati! pa je natanko to. In ko jo gledate, se zdi, kot da si je vse ekstremne podžanre grozljivke, torture porn, body horror, slasher, splatter in kanibalski film, ki potrebujejo žensko, da bi jo lahko uničili, izmislila Biblija. Mati! je zato videti kot kritika novega patriarhata, ki žensko slavi, da bi jo lažje obvladoval in kontroliral, kot kritika umetnosti, ki žensko razglaša za inspiracijo, da bi jo lažje mučila, kot kritika filma, ki žensko slavi kot boginjo, da bi jo lažje fetišiziral in objektiviral, kot kritika moških, ki se imajo za kreatorje, da bi žensko lažje reducirali na prokreacijo, in kritika elit, ki ustvarjajo raj, da bi lažje kanibalizirale mladost, življenje in prihodnost.