Družinica

Inferno.

Za tiste, ki so slišali frazo, da nekateri »otroci hodijo lačni v šolo«, a niso vedeli, kaj to točno pomeni, bo Družinica kot Sokrat – pomagala jim bo do spoznanja. Marko (Primož Vrhovec), gimnazijski profesor filozofije, o katarzi predava tako strastno, kot da govori o fuku, zato neka njegova dijakinja ne vzdrži več – po koncu ure mu plane v objem. Ker jo zavrne, ga obtoži spolnega nadlegovanja. Ker ji verjamejo, izgubi službo. Takoj zatem službo izgubi še njegova žena (Irena Kovačević), ki dela v nekem razvojnem oddelku. Dodajte še nekaj birokratskih šikan – in že njuna otroka hodita lačna v šolo.

Sledijo zaplembe premoženja, alkohol, nasilje v družini in tako dalje. Ja, tej družini se kataloško zgodijo nesreče, ki se kataloško dogajajo nižjim razredom, a tako je jasno, da srednji razred res trpi. Srednji razred trpi, tale film pa si čestita, ker to opazi. Družinica, ki – tako kot številni slovenski filmi – samopomilovalno posvoji trpljenje srednjega razreda, ima nekaj sublimnih trenutkov (tuširanje), nekaj dobrih poant (v tem sistemu se lahko revščine znebiš le tako, da v revščino spraviš druge) in nekaj tipično cvitkovičevskih barskih truizmov (»kako naj bo naše življenje sploh življenje,« če pa »izgubljamo občutek, da sta rojstvo in smrt sestavna dela našega življenja«), a jih preglasi to, kar je ubilo Möderndorferjev Inferno – utapljanje v naštevanju »šokantnih« časopisnih naslovov.