Ameriški pacient

Zdaj, ko je spolno nasilje odneslo vsemogočnega holivudskega producenta Harveyja Weinsteina, je vprašanje le: ali je naslednji Donald Trump?

Gangsterji so ultimativni kapitalisti: vse privatizirajo, izmišljajo si svoje zakone, ignorirajo državo, ne plačujejo davkov. Zato vedno tako blazno uspejo. Tak je bil recimo sociopatski, manični, paranoidni, epileptični Cody Jarrett, ki ga je v Beli vročini (White Heat, 1949), gangsterski klasiki, igral James Cagney. Ko na koncu filma beži pred policijo, se zateče na vrh neke rafinerije in tam vpije: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!« Takoj zatem zleti v zrak.

Tako je bil 1. oktobra videti Stephen Paddock, ko je v Las Vegasu iz hotelske sobe pobil 58 ljudi, približno 500 pa jih je ranil. Njegove puške – sociopatske, manične, paranoidne, epileptične – so tam zgoraj, v 32. nadstropju hotela Mandalay Bay, vpile: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!« Paddock je bil zmagovalec – obogatel je z nepremičninami in hazardom. Poker je igral za visoke zneske, zato so ga lasvegaške igralnice ljubile – hostese so mu stregle z vseh strani, nosile so mu hrano in pijačo, morale so ga bodriti, božati, masirati. Če ga niso takoj uslišale, je ponorel. Ko imaš občutek, da si na vrhu, pretiravaš. Paddock je pobil več ljudi kot prejšnji ameriški množični morilci. Ko si na vrhu, imaš občutek, da lahko počneš, kar hočeš.

Holivudski producent Harvey Weinstein je bil nekaj dni kasneje videti le še kot seksualna verzija Stephena Paddocka. A tudi on je bil najprej zmagovalec. Veljal je za vsemogočnega titana – enega izmed najmogočnejših holivudskih producentov. Najprej je vodil Miramax, nato sta ga z bratom Bobom leta 1993 za 60 milijonov dolarjev prodala Disneyju, leta 2005 pa ustanovila Weinstein Company. Produciral in distribuiral je kopico slavnih filmov – Šund, Zaljubljenega Shakespeara, Kraljevi govor, Seks, laži in videotrakove, Igro solz, Dobrega Willa Huntinga, Bralca, Neslavne barabe, Fahrenheit 9/11, Tolpe New Yorka, Življenje je lepo, Chicago, Pravo stvar, Krik. Oh, in Angleškega pacienta tudi. Vsi so se grebli za njegovo pozornost. Njegovi filmi so pobrali 81 oskarjev in več kot 300 oskarjevskih nominacij. Razumel je zeitgeist. Poznal je vse trike. Vedno je bil korak pred drugimi. Iz malih filmov je delal globalne blockbusterje. Ustvarjal je hite, mite, zvezde. Bil je teflonski. Klicali so ga Pujs (Pig). Kričal je in grozil. Lomil je roke in razbijal glave. Dajal je ponudbe, ki jih je bilo nemogoče zavrniti. Spremenil je Hollywood. Dobitniki oskarjev so se, kot je izračunal portal Vocativ, večkrat zahvalili njemu kot Bogu. Hotel je biti slavnejši od filmov, ki jih je tržil, produciral ali distribuiral. Njegovi filmi so vpili: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!«

Takoj zatem je zletel v zrak.

Počel je to, kar je počel Stephen Paddock: pretiraval. Ker je imel občutek, da je na vrhu, si je domišljal, da lahko počne, kar hoče. Kot sta namreč razkrila New York Times in New Yorker, je Weinstein tri desetletja serijsko, sistematično in nekaznovano spolno nadlegoval, napadal in posiljeval ženske, predvsem igralke: Gwyneth Paltrow, Angelino Jolie, Ashley Judd, Rose McGowan, Rosanno Arquette, Asio Argento, Miro Sorvino, Emmo de Caunes, Romolo Garai, Judith Godrèche, Kate Beckinsale, Lauren Holly, Léo Seydoux, Caro Delevingne, Jessico Barth, Heather Graham, Evo Green, Ambro Battilana Gutierrez, Lucio Evans, Sophie Dix, Florence Darel, Melisso Sagemiller, Sarah Ann Masse, Angie Everhart, Mio Kirshner, Katherine Kendall, Dawn Dunning, Jessico Hynes, Louisette Geiss, Lysette Anthony, Minko Kelly, Vu Thu Phuong in Claire Forlani, ki je kariero začela v Sloveniji.

Nekatere pravijo, da jih je posilil, druge, da jih je prisilil v oralni seks, večini pa je počel tole: zmamil jih je v hotelsko sobo, kjer se je potem pred njimi kar naenkrat pojavil v kopalnem plašču ali pa gol – z erekcijo in željo po masaži. Včasih jim je rekel, naj ga gledajo med tuširanjem, včasih pa, naj ga gledajo med masturbiranjem.

To so bile »avdicije«. Zelo osebne. Gangsterji pač vedno vse jemljejo osebno. In Weinstein, ki je ženskam dajal vloge, ni hotel zamuditi nobene svoje fantazije. Ženskam, ki so ga zavrnile, je zato siknil: »Nikoli ti ne bo uspelo v tem poslu. Ta posel deluje tako.« Ti meni – jaz tebi. Gangsterski svet – spomnite se le Botra – je vedno patriarhalen: moški so glavni, ženske pa le igrajo vloge, ki jim jih določijo moški. »Oh, punce vedno rečejo ne,« je rekel. »Potem pa spijejo pivo ali dve in že se mi mečejo v objem.« Ženske vedo, kam sodijo in kakšna je njihova vloga. Nikoli niso dovolj dobre. Stalno so na avdiciji. In Weinstein je verjel, da ženske pripadajo zmagovalcem. Kar ga je očitno radikaliziralo – seksizem je ideologija, ki moškega spremeni v terorista.

Weinstein je večino žrtev zmamil v hotelsko sobo in se pred njimi pojavil v kopalnem plašču ali pa gol – z erekcijo in željo po masaži. Včasih jim je rekel, naj ga gledajo med tuširanjem, včasih pa, naj ga gledajo med masturbiranjem.

Stephen Paddock je streljal iz hotelske sobe – Harvey Weinstein je streljal v hotelskih sobah. Paddock je pokol izvedel v Las Vegasu, mestu, v katerem je vse dovoljeno. Itak: »Kar se zgodi v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu!« Weinstein je ves svet – ali bolje rečeno, vse hotele tega sveta – prelevil v Las Vegas. »Kar se zgodi v tej sobi, ostane v tej sobi!« Ženskam, ki so ga hotele ovaditi ali tožiti, je za molk plačal.

»Dobrodošli v Miramaxovi družini«

Weinsteina in Paddocka – patološka narcisa, deregulirana milijonarja, osamljena volkova – ne primerjam brez razloga: ko se je razvedelo, kaj je počel Weinstein, so mediji in holivudski insajderji ustvarili vtis, da je še hujši od Paddocka. Kar je bilo enako presenetljivo kot to, da so bili ob tem »razkritju« vsi tako šokirani, zgroženi, zaprepadeni in ogorčeni. Ne pozabite: Weinsteina so takoj odpustili iz njegove lastne filmske hiše (Weinstein Company), ime te filmske hiše nameravajo spremeniti, sami filmski hiši napovedujejo propad (nihče ne bo hotel več financirati njenih filmov, nihče ne bo hotel več igrati v njih, nihče jih ne bo hotel več kupovati ipd.), izključili so ga iz ameriške filmske akademije, britanske filmske akademije in ameriškega združenja producentov, Univerza v Buffalu mu je odvzela častni naziv, žena, modna dizajnerka Georgina Chapman, ga je zapustila, stebri Hollywooda – Meryl Streep, George Clooney, Matt Damon, Julianne Moore, Susan Sarandon, Kate Winslet, Jessica Chastain, Glenn Close itd. – so ga drug za drugim, tako rekoč ritualno in z gnusom v očeh, obsodili (Hillary Clinton in Barack Obama tudi), Amazon je odpovedal vse projekte z Weinstein Company, policija je začela preiskavo (v Ameriki in Britaniji) – in tako dalje.

Weinsteina so dobesedno posekali in odsekali. V nekaj dneh je bil razsut, razdejan, uničen, pokončan. Še malo prej je veljal za vsemogočnega, za holivudskega Boga – nekaj dni kasneje ga že ni bilo več. Ni sodišča, ki bi ga tako hitro tako zelo zlomilo. Imel je obraz človeka, ki ga v filmih na koncu vedno ubijejo.

Pa vendar je bila ta reakcija – šok! zgroženost! zaprepadenost! ogorčenje! – presenetljiva. Le zakaj so vsi tako šokirani? In ogorčeni? Kot da v Ameriki pri spolnem nadlegovanju obstaja toleranca nič. Kje neki! Samo pomislite: Billa Cosbyja, zdaj 80-letnega filmskega in televizijskega zvezdnika (Pri Huxtablovih), je spolnega nadlegovanja in posilstev obtožilo še več žensk kot Weinsteina (59), tako da so mu letos junija celo sodili, a ga porota ni spoznala za krivega.

Dalje, Mel Gibson je pretepal svojo spremljevalko (in resno težil z antisemitizmom), a ga je Hollywood letos kljub temu ponovno glorificiral – z oskarjevsko nominacijo (za Greben rešenih). Tudi Johnny Depp je pretepal svojo eks, Amber Heard, a zaradi tega ni izgubil nobene vloge, še najmanj v novem nadaljevanju Piratov s Karibov, ki je stalo 230 milijonov dolarjev.

Dalje, ko je New York Times letos spomladi razkril, da se je Bill O’Reilly, največji zvezdnik kanala Fox News, zunajsodno poravnal z množico žensk, ki jih je v preteklosti spolno nadlegoval in izsiljeval, so njegovo oddajo, O’Reilly Factor, ukinili, a ne za kazen, temveč zaradi bojkota oglaševalcev. In ja, 67-letni O’Reilly je pristal z zlatim padalom: s 25-milijonsko odpravnino. Še več: ko je bila afera na vrhuncu, se je v Vatikanu rokoval s papežem Frančiškom. Roger Ailes, veliki direktor kanala Fox News, ki so ga zaradi serijskega spolnega nadlegovanja in izsiljevanja odpustili julija lani, je pristal z diamantnim padalom: s 60-milijonsko odpravnino. Nekaj mesecev kasneje je umrl.

Dalje, Romana Polanskega, ki so ga leta 1977 obtožili, da je posilil 13-letno deklico, in ki ga posilstva v času mladoletnosti dolžijo še tri ženske (igralka Renate Langer, zadnja, ki ga je ovadila, trdi, da jo je posilil pri 15 letih – med snemanjem filma Kaj?), filmska industrija brezmejno slavi in časti, leta 1981 je dobil celo oskarjevsko nominacijo (za Tess, čisto žensko), leta 2003 pa oskarja (za Pianista). Ko so ga pred nekaj leti v Švici nepričakovano aretirali, tako da mu je grozila izročitev Ameriki, je Hollywood trpel – peticijo, ki je terjala njegovo osvoboditev, je podpisalo sto holivudskih veličin, od Davida Lyncha do Woodyja Allena.

Dalje, ko je Dylan Farrow, hči Woodyja Allena in Mie Farrow, pred tremi leti razkrila, da jo je oče, Woody Allen, v otroštvu – pri sedmih – spolno nadlegoval in napadal (z njeno sestro, sicer posvojenko, se je itak poročil, če smo že ravno pri tem), so holivudski zvezdniki, ki nastopajo v njegovih filmih (od Cate Blanchett do Aleca Baldwina), rekli, da je to »družinska zadeva«, filmska akademija pa je uradno sporočila, da »nagrajuje filmske dosežke, ne pa osebnega življenja filmarjev in umetnikov«. Ne, Allena niso izobčili – v Hollywoodu in Cannesu ga še naprej slavijo, Amazon mu financira film in serijo, zvezdniki pa v njegove filme kar drejo, kot da bi skušali potrditi, da je to, kar je počel, res le »družinska zadeva«. Hej, saj je šel na terapijo.

Billa Cosbyja je spolnega nadlegovanja in posilstev obtožilo še več žensk kot Weinsteina (59), tako da so mu letos junija celo sodili, a ga porota ni spoznala za krivega.

Tudi Weinstein je šel na terapijo (Bob Weinstein, brat, pravi, da je »bolan in izprijen«). In ko bo terapije konec, hoče drugo priložnost. Vsaj tako pravi. Kar zveni sicer noro, ni pa ravno iz trte izvito: slavni in bogati so namreč v Ameriki res »upravičeni« do druge priložnosti – ko zagrešijo kaj hudega, se morajo samo pokesati in očistiti, pa je spet vse po starem. Terapija! Rehab! Če se ponovno rodijo v Jezusu, toliko bolje, a običajno zadošča že spoved v kakem televizijskem šovu. In Amerika jim odpusti. Lahko se vrnejo.

Ne, pri spolnem nadlegovanju, izsiljevanju in posiljevanju ne obstaja toleranca nič. Da ne obstaja, potrjujejo tisti, ki pravijo, da je bil Weinstein tudi politično in finančno premočan, da bi ga lahko zrušili, da mladenkam ne bi nihče verjel, da bi bile ob kariero, da se ni dalo nič narediti ipd., in oni, ki pravijo, da je bilo Weinsteinovo početje javna skrivnost (vsi so prekleto dobro vedeli, kaj pomeni fraza »dobrodošli v Miramaxovi družini«), a da niso vedeli, da je bilo tako hudo. Kot da obstaja stopnja spolnega nadlegovanja, ki je še sprejemljiva.

In seveda, da toleranca nič ne obstaja, potrjujejo tudi porota, ki je spustila Billa Cosbyja, bogate odpravnine, ki jih dobivajo spolni nadlegovalci in izsiljevalci (Bill O’Reilly, Roger Ailes), kultura »očiščevanja«, ki padlim famoznežem (npr. Melu Gibsonu) daje pravico do druge priložnosti, oskarji, ki jih dobivajo spolni nadlegovalci in posiljevalci (Roman Polanski), zvezdniki, ki spolno nadlegovanje otrok razglašajo za »družinsko zadevo«, in filmska akademija, ki pravi, da nagrajuje filme, ne pa osebnega življenja. Podton vseh teh relativizacij je na dlani: spolno nadlegovanje ni nič takšnega! Ženske so po malem same krive! Same iščejo! Kaj se pa tako oblačijo! Kaj so pa privlačne in zapeljive! Kaj so pa seksi! Kaj so pa ženske! In če že ravno koga obtožijo spolnega nadlegovanja, poravnavo plača kar korporacija. O’Reillyjeve in Ailesove poravnave je plačal Fox. Spolno nadlegovanje je tako samoumevno in logično, da imajo korporacije predviden kar budžet za zunajsodne poravnave – in te so avtomatične, tako da ja ne motijo poslovanja.

Harvey Weinstein je bil nad ogorčenostjo, ki jo je povzročil, tako začuden, kot so zvezdniki začudeni, ko jih novinarji pozivajo, naj se izjasnijo o »družinskih zadevah«, kakršna je spolno nadlegovanje otrok. Nič, tako kot Hitlerja ne bi bilo brez fanatičnega ljudstva, tudi spolnih nadlegovalcev ne bi bilo brez fenov. Steven Seagal, ki ga spolnega nasilja vseh vrst obtožuje množica žensk, je v Ameriki postal šerifov pomočnik (preganjalec ilegalnih priseljencev!), v Rusiji pa Putinov prijatelj.

Spolno nadlegovanje je percipirano kot »nič takšnega«. Kot mala ekscentričnost. Kot karakterna posebnost. Nič čudnega, da je Weinstein tako šokiran nad šokiranostjo javnosti. A ko pravi, da so bili vsi odnosi z ženskami, ki ga obtožujejo spolnega nadlegovanja in drugih oblik spolnega nasilja, konsenzualni, ima v nekem smislu vendarle prav: spolno nadlegovanje očitno res velja za nekaj konsenzualnega.

»Lahko jih zgrabiš za pičko«

Lani poleti, na vrhuncu predsedniške predvolilne kampanje, so v javnost prišli posnetki, na katerih Donald Trump Billyju Bushu, voditelju televizijske oddaje Access Hollywood, leta 2005 pred snemanjem reče: »Kar poljubljati jih začnem. To je magnet. Poljub. Sploh ne čakam. Če si zvezdnik, ti ženske vse pustijo, lahko počneš, kar hočeš – lahko jih zgrabiš za pičko.« Obenem pa se je tudi razvedelo, da Trumpa množica žensk obtožuje spolnega nadlegovanja – nekatere je grabil za zadnjico in prsi, drugim je v usta tiščal jezik, tretjim je z roko lezel za hlačke.

Kristin Anderson je povedala (Washington Post), da ji je pred leti v nekem nočnem klubu z roko segel pod minico ter jo zgrabil za vulvo, pa se sploh nista poznala – sedela je za sosednjo mizo. To je bilo vse. Jessica Leeds pa je povedala (New York Times), da jo je začel na letalu grabiti za prsi, pod krilo pa ji je začel tlačiti roko – pa se prav tako sploh nista poznala. Le sedela sta drug zraven drugega. A če si slaven, jih lahko zgrabiš za pičko! Njegove roke so vpile: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!«

Trump se je v radijskem šovu Howarda Sterna hvalil, kaj vse si lahko privošči, ker je lastnik tekmovanja za miss sveta: »Najzabavneje je, ko grem pred šovom v zaodrje, kjer se misice oblačijo. Tam ni nobenega moškega, jaz pa lahko vstopim, ker sem lastnik prireditve, tako da grem v inšpekcijo. ’Je vse okej?’ In veš, vse tam stojijo gole. ’Je vse okej?’ In gledam vse te neverjetno lepe ženske. Takšne reči si lahko privoščim.« Njegove oči so vpile: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!«

A ženske so ga obtoževale tudi hujših oblik spolnega nasilja. Ivana Trump, njegova nekdanja žena, ga je obtožila posilstva (kot beremo v knjigi Lost Tycoon: The Many Lives of Donald J. Trump, ki jo je leta 1993 objavil Harry Hurt III.), neka ženska, neimenovana, pa ga je obtožila, da jo je leta 1994 posilil – pri 13 letih. Ker se je upirala, naj bi jo bil treščil in siknil, da lahko počne, kar hoče. Primer na zveznem sodišču še vedno »čaka«.

Iz vseh teh zgodb je donelo: »Mama, uspelo mi je! Na vrhu sem!« Toda Trump nekaj mesecev kasneje ni zletel v zrak, ampak je bil izvoljen za ameriškega predsednika. Kljub temu! Kljub temu? Ne kljub temu, temveč – ravno zato!

Trump je kakopak vse te zgodbe zanikal. Kot da to kaj spremeni, navsezadnje, zanikal je tudi to, da je rasist.

Trumpa je izvolilo spolno nadlegovanje. Če ne bi bil spolni nadlegovalec, če ne bi imel te »stigme« (okej, tega brenda), sploh ne bi bil izvoljen. Ko spolne nadlegovalce nagrajujejo in slavijo (z oskarji, odpravninami, drugimi priložnostmi ipd.), se ustvarja vtis, da je spolno nadlegovanje nekaj konsenzualnega. To vemo. Toda Trumpova izvolitev je ustvarila tudi vtis, da o spolnem nadlegovanju še ni konsenza. Saj veste: eni so za spolno nadlegovanje, drugi pa proti njemu. Trumpa niso volili le spolni nadlegovalci in posiljevalci, ampak tudi številne ženske. Ene so za, druge pa proti. Konsenza o spolnem nadlegovanju ni.

Tako kot ni konsenza o znižanju davkov ali odpravi univerzalnega zdravstvenega zavarovanja – eni so za, drugi pa proti. In tako kot ga ni o podnebnih spremembah – eni pravijo, da obstajajo, drugi pa, da ne. In tako kot ga ni o rasizmu – eni so za, drugi pa proti. Vsaj tak vtis ustvarja Trump, ki je ob razvpitem incidentu v Charlottesvillu (Virginija) rasiste in neonaciste razglašal za »dobre ljudi«, obenem pa poudarjal, da sta za nasilje krivi »obe strani«, rasistična/neonacistična in antirasistična/antinacistična. Kar je seveda tako, kot bi rekli, da še ni konsenza o nacističnem holokavstu, ker da so eni za, drugi pa proti.

Kako je lahko kdo za holokavst, ni jasno, kakor tudi ni jasno, kako je lahko kdo za spolno nadlegovanje, toda koncept spolnega nadlegovanja se zelo lepo vklaplja v Trumpovo vizijo spet velike Amerike, v kateri rasizem, ksenofobija in seksizem nastopajo kot orientirji, ki črncem, priseljencem in ženskam jasno kažejo, kam sodijo. Trumpova spet velika Amerika predpostavlja vrnitev rasne, nacionalne in spolne vzvišenosti. Belski policaji, ki pobijajo črnce, Trump, ki izdaja fašistoidna izvršna povelja, in moški, ki spolno napadajo ženske, so le efekti te nove upravičenosti do vzvišenosti.

»Večji od življenja«

Trump, efekt Igre prestolov, ni zrelativiziral le rasizma, neonacizma in nacističnega holokavsta, temveč tudi spolno nasilje nad ženskami, zato ni čudno, da je Weinstein tako šokiran nad šokiranostjo javnosti, ali bolje rečeno – začuden je nad tem, da spolno nadlegovanje v njegovem primeru vsi tako enoglasno in konsenzualno obsojajo. Mar niso eni za, drugi pa proti? Kje so tisti, ki so za?

Gwyneth Paltrow ga obtožuje, da jo je leta 1996, pred snemanjem Emme, spolno nadlegoval, a je potem, podobno kot Rosanna Arquette in Mira Sorvino, še nastopala v njegovih produkcijah – vloga v Zaljubljenem Shakespearu ji je nekaj let kasneje prinesla celo oskarja. Videvali smo fotografije, na katerih se na premierah in prireditvah zaupno stiska k njemu – in mu šepeta na uho, kot da bi skušala upravičiti frazo »prva dama Miramaxa«. Nekoč je rekla: »Na vsako slabo zgodbo o Harveyju slišite tri dobre. Ljudje so komplicirani, nihče ni le slab ali le dober. In menim, da je Harvey lep primer človeka, ki je temperamenten, a obenem tudi nežen. Človek je in njegova dejanja se zlahka napihnejo. V vseh smislih je večji od življenja, zato so morda njegove dobre strani bolj poudarjene od njegovih slabih strani.« Weinstein je mislil, da je Gwyneth Paltrow za spolno nadlegovanje.

A po drugi strani: tudi dolgoletni molk igralk, ki ga zdaj obtožujejo spolnega nasilja, ga je le utrdil v prepričanju, da o spolnem nadlegovanju še ni konsenza – da so torej ene za, druge pa proti. Asia Argento ga obtožuje, da jo je leta 1997 oralno posilil (kunilingus), a je imela potem z njim kljub temu nekaj let aktivno in konsenzualno spolno razmerje. Weinstein si je spet rekel: ene so za, druge pa proti. Nič bolnega ali izprijenega ni v tem, kar počnem! Konsenza o spolnem nadlegovanju preprosto še ni! Asia Argento je leta 2000 celo režirala film Škrlatna diva, v katerem je weinsteinski producent od mlade igralke terjal masažo (itd.), a je igralka sklenila, da bo raje odšla. Weinstein je film videl, rekoč: »Funny!« In verjetno si je rekel: ene so za, druge pa proti.

Ko so Woodyja Allena vprašali, kaj pravi o hčerkinih obtožbah, je odvrnil, da nikoli ne bere mnenj o sebi in recenzij svojih filmov, da je to sklenil pred 35 leti in da se tega še vedno drži. Spolno nadlegovanje je zanj kot film – eni so za, drugi pa proti.

Mar niso pisali, da naj bi bila Matt Damon in Russell Crowe leta 2004 preprečila objavo članka o Weinsteinovem spolnem nasilju? Vidite: eni so za, drugi pa proti. Ben Affleck je odločno obsodil Weinsteinovo spolno nasilje, a se je moral tudi sam že naslednji dan opravičiti igralki Hilarie Burton, ki ga je obtožila, da jo je spolno nadlegoval. Affleck je očitno za spolno nadlegovanje – in proti njemu.

Zato ni čudno, da je Weinstein po izbruhu škandala filmskim stebrom panično pošiljal mejle, v katerih jih je pozival, naj ga podprejo in ne pustijo, da ga odpustijo iz njegovega lastnega podjetja. »Potrebujem le podporo filmske industrije.« Ja, potreboval je tiste, ki so za spolno nadlegovanje. Toda nenadoma jih ni bilo na spregled. Weinstein je ostal sam. Odpadel je. Vsi so se serijsko, sistematično in konsenzualno obrnili proti njemu – in ga odpihnili. Konec všečkov. Izgledal je patetično in nemočno. Komaj je hodil. »Banalnost zla« s palico.

Če bi bil Weinstein pri sebi, bi sam kupil filmske pravice za zgodbo o svojem padcu. Tako dobra je. Kliče film. In sequel.

Zdaj, ko so zrušili Harveyja Weinsteina, je namreč vprašanje le še: ali je naslednji Donald Trump? Bi se lahko vse ženske, ki jih je spolno nadlegoval, združile in ustvarile popolni vihar, ki bi Trumpa poslal na terapijo? Ko gledamo, kaj se je zgodilo Weinsteinu, vidimo, kaj bi se moralo zgoditi Trumpu. Tako kakor so frontalne ofenzive proti Billu O’Reillyju, Billu Cosbyju in Rogerju Ailesu delovale kot generalke za frontalno ofenzivo proti Weinsteinu, bi lahko frontalna ofenziva proti Weinsteinu delovala kot generalka za frontalno ofenzivo proti Trumpu.

Se bo to zgodilo? Malo verjetno. Eni so za, drugi pa proti.