Muriel Barbery: Življenje vilinov

+ + +

Puhla bajka

V prejšnjem romanu, Eleganci ježa, je francoska pisateljica Muriel Barbery pisala o hišnici, ki prikriva svojo izobraženost. Ta samoukinja in zasilna kantovka mimogrede napade fenomenologijo in še kaj iz filozofije in opravi s tem, skupaj z dvanajstletnico, ki ima močna samomorilna nagnjenja, pa se potem lotita družbe in njene zlaganosti z dveh izločenih pozicij, od spodaj in z obrobja.

Že tam je bilo vse preveč besed pisanih z veliko, Lepota in Umetnost in podobno, kar je vedno malo sumljivo. V Življenju vilinov, ki ga oglašujejo kot »čudovito hvalnico moči narave in umetnosti«, pa Barberyjeva, sicer filozofinja, popolnoma pobegne v abstraktno poveličevanje lepote in nadnaravnega in v sveto vojno proti zlu. Neozemljenemu zlu iz nam neumljivih sfer. Zgodbi dveh deklic napol vilinskega rodu, ki vsaka s svojega konca, ena s hribov in druga iz središča, iz Rima, rešujeta svet v njegovi zadnji in odločilni bitki, se prepleteta. V obračunu združita moči, ki si jih je ena pridobila s čistim srcem in poznavanjem naravnih potencialov, intuitivnim zdravilstvom in zeliščarstvom, druga pa z nadvse razvito muzikalično sposobnostjo pripovedovanja z glasbo.

Pred nami poteka nič manj kot bitka, v kateri se del vilinov, torej naši, postavi po robu tistim, ki bi radi zbrisali človeštvo z obličja zemlje. Ker dekleti združita moči, se v bitki – ta ni zadnja, je pa obljuba zmage, ki naj sledi nadaljevanju romana – slabo oboroženi hribovski lovci spopadejo z jezdeci brez konj, jezdeci na vetru (po Doorsih), z malignimi atmosferilijami in zlokobnimi puščicami, izstreljenimi od nikoder in od nikogar, pa vendar smrtonosnimi. To je na nič pripeti bakrorez opisa spopada s konkretnimi mrtvimi in Barberyjeva se obilo pase na popisih zločeste krajine in ustvarja atmosfere, ki pa so slej ko prej izpraznjene, čeprav ne brez estetskega naboja samozadostne sorte.

Eleganca ježa je bila skoraj plažno branje za tiste, ki uživajo v filozofaži in modroslovni učenosti, Življenje vilinov pa poskuša oponašati fantastični žanr, recimo kakšnega Tolkiena ali animistično pojmovanje narave, le da je namesto junakovega potovanja zdaj vse bolj puhličavo in pregneteno z novodobnim manihejstvom, ki tako lepo leže na dušo bralk. Pravljičnost in čudežnost sta tako poudarjeni, da pobereta in izničita pripovedni okvir, dekleti in njuni pomočniki pa popisani vse preveč dvignjeno in eterično, da bi lahko dihali z njimi.

Barberyjeva opise krajin pred katastrofo in po njej ter skrajnih atmosferskih pojavov napolni z etičnim. Pri tem rada zamoralizira; fant, ki umre v bitki, je denimo prej odtujil piško in zdaj plačuje karmični dolg. Tudi sicer je knjiga napolnjena z moralizatorskimi stavki, ki naj bi orosili oko in povečali empatijo do naših v neenakem spopadu, v resnici pa s tem predvsem preobremenjuje slaboten pripovedni okvir z jezikovnim balastom.