Mladi Karl Marx

zadržan +

Revolucija brez revolucije.

Kapitalizem je leta 2008 tako hudo zamočil, da so se lahko ljudje h Karlu Marxu vrnili brez občutka krivde in brez strahu pred očitki, da poveličujejo ideje, ki so povzročile stalinizem, rdeči teror, gulag in »100 milijonov mrtvih«. Zdaj, ob koncu velike krize kapitalizma, ki se ni končala z revolucijo (temveč z restavracijo in Trumpovo izvolitvijo), smo dobili celo film o mladem Marxu (August Diehl), tako mladem, da celo fuka (z ženo, Jenny Marx), da pusti prepovedati časopis, ki ga ureja (Rheinische Zeitung), da pije in bruha, da se mu med bruhanjem utrne 11. teza o Feuerbachu, ki od levičarjev še vedno terja preveč (»Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo«), in da se taktično preseli v Pariz, kjer se sprijatelji s Friedrichom Engelsom (Stefan Konarske), tovarnarjevim sinom, s katerim leta 1847 spišeta Komunistični manifest, briljantni povzetek njunega odkritja povezave med proletariatom, razrednim bojem in revolucijo.

Vmes resda veliko pišeta (Pariški rokopisi, Položaj delavskega razreda v Angliji, Sveta družina, Nemška ideologija, Beda filozofije ipd.) in obračunavata s kapitalisti (npr. tistimi, ki pravijo, da nočno delo ne škodi zdravju otrok), a vse to zasenčijo burne polemike s somišljeniki, tako mladoheglovci (Bruno Bauer, Max Stirner) in anarhisti (Pierre Proudhon) kot reformisti (Arnold Ruge), socialisti (Moses Hess, Karl Grün) in utopisti (Wilhelm Weitling), pač levičarji, za katere se vedno znova izkaže, da niso dovolj čisti, saj so njihova stališča ohranila naivne, medle, ideološke, buržoazne usedline, ki prikimavajo statusu quo. Raoul Peck, nekdanji haitijski minister za kulturo (1996/97) in avtor dokuja Nisem tvoj zamorec, kaže, kako sta Marx in Engels nenehno čistila svojo stran, toda na koncu, ko na hitro zavrti največje hite 20. stoletja, vidimo posnetke I. svetovne vojne, Johna F. Kennedyja, Nikite Hruščova, Cheja, napalmiranja Vietnama, Nelsona Mandele ipd., ne pa tudi Lenina in oktobrske revolucije, kot da bi se bal, da bi kdo Marxa in Engelsa povezal z Leninovimi in Stalinovimi čistkami. Ta strah je odveč, pravijo nekateri: če bi Marx in Engels dočakala oktobrsko revolucijo, bi ju itak odnesle že prve čistke! A kaj, če bi se zgodilo ravno nasprotno? Kaj, če bi zlojzala tudi Lenina in Stalina – tako kot Bauerja, Stirnerja, Proudhona, Hessa, Weitlinga in ostale? In kaj če bi potem levico čistila toliko časa, da oktobrske revolucije sploh ne bi bilo? Raoul Peck – ki v njima vidi bolj profeta kot revolucionarja, bolj pridigarja kot dialektika, v revoluciji pa bolj moralko kot teror – njune čistke zagotovo ne bi preživel. (Kinodvor)