Lukas Bärfuss: Koala

+ + + + +

Počastitev totema

Ko pisatelja kmalu po literarnem večeru v rojstnem švicarskem mestu – tam se z bratom zadnjič srečata in se ta odpelje v temo, ne pa tudi v pozabljenje, sam pa odkolovrati do hotela in zjutraj zmačkan čim hitreje in čim dlje stran – doleti vest o bratovem samomoru, se mu kar naenkrat odpre.

»To kopičenje sem si razlagal s psihološkim fenomenom. Če namreč svoje zaznavanje osrediniš okoli določenega pojava, ga nenadoma začneš srečevati vsepovsod,« zapiše, ko se mu začnejo prikazovati koale – na obeskih za ključe, ob pivu, kadar gre za uvoženega iz Avstralije. Pri tem se spominja vsega: odraščanja, samomorilcev iz ožjega kroga in iz kronik, bratovih poslovilnih besed pa tega, kako sramotno so pri skavtih po okrutni iniciaciji bratu podelili totemsko ime. Po vrečarju, po živali, ki je koprofagna, slabo mobilna in katere celotno preživetje je bolj posledica odsotnosti predatorjev v okolju kot učinek specializacije, kolikor ta ni prepoznavanje strupenih in malo manj neužitnih vrst evkalipta. Predatorjev ni bilo, razen človeka, in veliki beli lovec si je okorne puhaste vrečke športno in krznarsko privoščil.

Bärfuss se spominja bratove nedejavnosti, potegnjenosti vase, izločenosti, etiko dela je zamenjal z ždenjem in inertnostjo, ne brez pedantnosti in premisleka, ko je bilo treba urediti stvari za sabo. Pri tem ga vodita asociacijsko vodeni spomin in malo tudi raziskovanje: več kot pol knjige je izrazito pustolovske, a z negativnim predznakom. Od tega, kako je prvi ameriški predsednik Washington ugotovil, da britanski kroni ne bi plačeval davkov, in je zato kralj odredil, naj kaznjence odslej vozijo proti jugovzhodu, to pa je sprožilo kolonizacijo Avstralije in odkritje medveda vrečarja. Vmes so ladijski dnevniki in zgodbe kaznjencev, kakor jih vidimo skozi oči strumnega mornariškega častnika, ki odobrava okrutno kaznovanje za prekrške, predvsem spolne, vse do postopnega obvladanja ozemlja in po njem poseljenih divjakov.

Koala je silovito in premišljeno pretikanje med fragmentarnimi in kar najosebnejšimi spomini, hkrati pa empatičen portret žakljarja, ki je preživel samo zato, ker so se prebivalci otokov in celin tam spodaj pravočasno ovedeli, da bi lahko iz njega naredili ikono.

Luka Bärfuss (1971) je po pisateljskem izhodišču modernist, vsaj po asociacijskosti in neizprosnem uvrtavanju v lastna občutja in pri razgaljanju družbene hipokrizije do samoumorjenih. Pozna se mu tudi dramatična veščina, pričevanje o surovem brskanju po meandrih spomina pa je nadgradil s faktičnostjo in (apokrifno?) zgodovinskostjo. Nastal je v več registrih besedno mojstrsko spisan zagovor koale, zagrizen toliko bolj, ker hoče s pionirskim, pustolovskim in potopisnim žanrom, podprtim z dejstvi, bratu postaviti spomenik. Vrniti dostojanstvo totemu, ki so ga posmehljivo postavili pubertetniki in s tem brata zaznamovali, z veščino in življenjskim uvidom odraslega.