Frank Furedi: Moč branja

+ + + + +

Sociolog in filozof o zgodovini branja, iskanju pomenov, množenju bralcev, očaranostih in razočaranostih.

Alberto Manguel je napisal Zgodovino branja iz perspektive knjig in bralcev, Frank Furedi pa je Moč branja razbiral iz umeščenosti bralnih učinkov v družbi.

Tako branje predstavi kot rešitev za zadrege, v katerih smo se znašli. Po Platonu namreč spreminja človeka. Sv. Bernard pridoda, da prav branje skupaj s kasnejšim pisanjem napravi človeka znanega. Posest knjig je že za časa Seneke veljala za okras bogataševe hiše. De Bury je v 14. stoletju napravil obrat trubadurstva: objekt ljubezni zanj ni bila ženska, temveč knjige. Pritrdil bi mu grški Menander, ko bi bila sodobnika, sam je nekoč zapisal, »tisti, ki učijo ženske brati, dodajajo strupa podli kači«.

Romani so kdaj veljali za zdravju, celo življenju smrtno nevarne. Ko je Goethe izdal Trpljenje mladega Wertherja, so se oboževalci junaka začeli oblačiti v rumene hlače in modre suknjiče, recitirali celotne odlomke na pamet, drznejši so se poskušali celo v samomoru; ko so pri samomorilki našli Goethejev roman pod vzglavnikom, so knjigo začeli obsojati in prepovedovati. Stoletje kasneje so odkrili malodane bolezen po imenu bralna zasvojenost, v prejšnjem stoletju so poročali o nevarnih posledicah branja, ki krni miselne sposobnosti, zmanjšuje zbranost in napeljuje k lenarjenju.

Izčrpen Furedijev zgodovinski pregled ponuja tudi obilo referenc, šokanten je Enzensbergerjev govor iz leta 1985, v katerem je znameniti profesor podal hvalnico nepismenosti; ne brez soli – pismenost kot podlaga vzgoje za pokornost. Šibkejši je le pri sodobnosti, čeravno jo najavlja skozi twitter v podnaslovu. Fenomen branja na področjih družbenih omrežij, e-pisem in SMS-sporočil praktično izpusti. Razumljivo, branje presega obseg ene knjige.