Jonathan Franzen: Čistost

+ + +

Žvižgači, umetniki, novinarji

Tokrat ameriški pisatelj Jonathan Franzen (1959) v romanu z umazano vodo ni zlil iz banjice tudi dojenčka; dete se je izgubilo, ker ga je pomočil v preveč vode. Sicer je poskrbel za medbesedilni okvir, ki naj bi držal skupaj nabrkljanko človeških usod – hči, Pip oziroma Purity, Čistost, išče očeta, kar je seveda napoved odisejade, pri tem pa je njeno potovanje skozi življenje, medijske in umetniške krajine bolj tavanje in izgubljanje kot razvoj(ni roman).

Pip, kot jo imenuje ekscentrična mati, ki hoče prikriti lastno in hčerino identiteto pred očetom, ki za hčer ne ve, ker se zanositev zgodi tik pred prekinitvijo stikov, on pa naredi vse, da bi ju našel, je postavljena v precej kaotično okolje. Kot bi se z njo igrala Usoda, se pretika od zmedenosti, načelne čistosti in življenja v čudaški skvoterski druščini do novinarstva, preskoči med organizirane žvižgače, ki svoje pomočnice emocionalno zasvojijo, spolno konkurenco pa pobijejo in zakopljejo in imajo pri tem zakopavanju pomočnike, ki se jih potem bojijo. Vse to so sicer čisto zanimive teme, podobno kot vpogled v radikalne in zato nedokončane umetniške prakse in kartografiranje telesa, a vsega tega je v tem špehu preveč, predvsem zato, ker vseh teh tem Franzen nima kam pripeti.

Čistost, Pip, je preveč nestabilna, konfuzna, dezorientirana na vseh področjih, da bi mogla nositi takšen pripovedni balast. Tam je snovi bolj za stranski lik. Iskanje in najdenje očeta se reši po principu boga iz stroja (deus ex machina, od zgoraj in na majavem škripčevju), družinsko srečanje na koncu je ironizirano in nepoantirano, liki so bolj kot človeške karizmatične medijske figure, pred katerimi poklekne koleno, no, srce vsake mladenke. Ne razumemo, kako punce ne prepoznajo tistega, v kar te krhke in neuravnovešene fatalce potem prisili Franzen, zato se nam zdi vse pretirano. Moralični stavki o poštenosti in feminizmu in še čem se nam zdijo kot dopisovanje na temo. Kakor bi imel roman več avtorjev, ki bi se bližali vsak svojemu koncu, medtem pa bi sproti razpadala vsakršna pripovedna intenca.

Jasno nam je, da se Franzen tokrat spogleduje z neko daljno, defoejevsko ali dickensovsko tradicijo in jo ironizira, le da je tam ta pikareskna podlaga bolj radoživa in prepričljivejša – morda ker časov ne poznamo. Tokrat dobimo komedijo človeškega tkiva in nekaj značajskih karikatur, konfuzno punco brez študentskega kredita in denarja za zaskvotano hišo, nekaj odhakljanih, močnih, vendar kot da naključno najdenih in soočenih stranskih oseb. Zraven pa tudi kar nekaj pavšalnih stavkov, od ekologije do globljih vpogledov v ameriški vsakdanjik in vstajniška gibanja, kakršne si potem ljubitelji stilistov zapisujejo in jih rad citira wiki.